Danes grem na Kosovo. In strah me je.

Pred leti sem bila na njenem izviru, tam zgoraj v daljnem Schwarzwaldu, kjer je zgolj droben potoček iz gozda, zdaj pa teče mimo mene kakšnih tristo metrov široka in po njej pljujejo velike ladje. Morda sta to neskončno obilje in moč reke tisto, kar me vleče k Donavi in osrečuje. Danes ne grem k njej. Danes grem na Kosovo.

Ne morem se spomniti, da bi me bilo že kdaj v službi strah. Danes me je strah. Z avtoceste zavijem najprej proti Kragujevcu, pa skozi Mrčajevce, vasico sredi Šumadije, kjer nekaj malega pojem, čez čas zdrsim mimo Kragujevca in skozi Raško proti Kopaoniku, ki ga obvozim po ozki dolini reke Ibar. Vsenaokoli visoki hribi in postaja mi vse bolj tesno. Bližam se Kosovu. Nasproti vozeči avtomobili, tudi starodavne stoenke in jugiči, ki jih tu še vedno uporabljajo, prehitevajo v škarje, da je treba kar naprej zavirati ali se umikati.

Najbrž zaradi hiš, ki so vse po vrsti brez fasad, njihovih dvorišč, ki niso tlakovana, in nasmetenih obcestnih jarkov imam občutek nekakšnega razpadanja sveta. A ni me strah tega. Strah me je Kosova. Prav nihče se ni razveselil, da grem tja, kaj šele, da bi mi to priporočil. Vsi so me opominjali, naj bom previd­na. Nič čudnega. Kosovo nam je vsem skupaj ostalo v spominu zaradi vojne, ki se je končala z Natovim bombardiranjem leta 1999. Slike ubitih, pregnanih, mučenih na obeh straneh – srbski in albanski. Kosovo je še vedno nerešeno evropsko vprašanje. Zato grem tja. Kako živijo danes tam?

Prepozno sem krenila iz Beograda in vož­nja gre tako počasi, da je že trda tema, ko prispem na mejni prehod Brnjak. Srbski carinik mimogrede pogleda mene in moj prtljažnik, enako bi najbrž ravnal tudi albanski, a se zaplete pri avtomobilu. Tukaj ne velja nobeno evropsko zavarovanje in ne zelena karta, mi pojasni. V državo Kosovo avtomobil brez posebnega zavarovanja za Kosovo ne more. Plačam 15 evrov in spustijo me čez mejo. Zapeljem na Kosovo. Ni več daleč do vasi Zubin Potok, kjer bom prespala.
 

Kje je v resnici meja?

Zgodaj zjutraj imam prve pogovore. Najprej na kavi z upravnikom doma kulture v vasi Zubin Potok. Potem s srbskima novinarjema v Kosovski Mitrovici. Gostoljubno me peljeta v skrit lokalček, ki je bil pred nekaj leti razglašen za najboljšo čevapčičarno od Slovenije do Makedonije. Ko izvem, koliko zaslužita, plačam jaz. Zatem se srečam z mladim politikom. In lastnikom najbolj znane slaščičarne v mestu. Kosovska Mitrovica je razdeljena na dva dela: severni – srbski in južni – albanski. Deli ju reka Ibar. Zdaj sem v srbskem delu. Pogovarjamo se o vsem mogočem, največ o odnosih, ki jih imajo z Albanci. Pripovedujejo, da so pod velikim pritiskom. Vsi imajo nekaj skupnega. Iz njihovih oči seva strah. Se mi to samo zdi?
Zakaj ste tu, vprašam italijanskega vojaka, ki sedi v oklepljenem terencu sredi mesta pred mostom čez reko Ibar. Ker je tu zelo nevarno, odgovori.



Končno mi je jasno. Ne tam, kjer sem sinoči prečkala (državno) mejo, na tem mostu, 40 kilometrov v notranjosti Kosova, je dejanska meja med Albanci in Srbi. Tudi danes, 20 let po končani vojni, se lahko strasti v trenutku razvnamejo. Zato stojijo tu že dve desetletji vse dni in noči oklepni terenski avtomobili in nekaj vojakov mednarodnih vojaških sil Kfor. Stojijo na obeh straneh mostu: na srbski in albanski. Evropska unija je most sicer zgradila, a še ni povsem v uporabi. Ni odprt za hiter, avtomobilski promet, pač pa samo za pešce. Počasi grem čez.

Zdaj sem v južnem, albanskem delu Kosovske Mitrovice. Na glavnem trgu je zbrana množica ljudi. Kaj čakate, sprašujem. Prireditev v spomin na eksodus. Na ta dan pred 20 leti smo odšli iz Kosov­ske Mitrovice, ker so nas bombardirali Srbi. Nato nam je pomagal, da se vrnemo, povesta 17-letni gimnazijki. Študirati nameravata medicino. Vmeša se njun ded. Bombardiral je Nato in pregnal Srbe, tako nam je pomagal, reče. Razpravljamo, kolikor moremo. Ded govori srbsko in albansko, kakor so tu govorili v času Jugoslavije, deklici albansko in angleško, saj mladi ne znajo več srbsko. Če bi se pogovarjali s srbskimi sosedi na drugi strani reke, bi se pogovarjali angleško. A deklici odkimavata: ne, s srbskimi sosedi nimata nobenih stikov. Na drugi strani ne poznata nikogar. To se jima zdi prav, ker so Srbi sami čudni ljudje in ju je strah, mi povesta. Ko zaslišijo trojezični pogovor, nas obstopijo še drugi ljudje iz množice. Začnem se odpravljati. Za »uradne« pogovore na albanski strani sem domenjena jutri, danes pa hitim, da bi se še pravi čas vrnila čez most, v srbski del mesta, kjer se dobim z edinim Slovencem, ki živi v Kosovski Mitrovici.

Zvečer poskušam spraviti v red množico informacij, čustev in občutkov, ki so se čez dan pretakali v mene. A že po nekaj minutah popolnoma zbita potonem v komo. Kar je preveč, je preveč.
 

Brez vode, brez elektrike

Zjutraj grem spet čez most, na albansko stran. Župana južnega dela Kosovske Mitrovice, s katerim sem bila dogovorjena, ni. Nujno je moral v Albanijo. Tudi tu poiščem novinarja – to pot albanskega. Prijazno kramlja z mano kakšno uro ali celo več. Pokliče profesorja, specialista za politiko Balkana na prištinski univerzi. Profesor pride takoj, ko sliši, da je tu novinarka iz Slovenije. Posnamem zanimiv pogovor, ki ga bom objavila po povratku s Kosova. Kolega novinarja prosim, da pokliče tudi direktorja vodovoda. Nisem še povedala: včeraj v severnem delu mesta, kjer živi 20 tisoč ljudi, ves dan ni bilo vode. Tudi v mojem hotelu ne. Vodovod ima sedež na južni strani, pri Albancih, in ga menda približno dvakrat na teden za Srbe v severnem delu zaprejo.

Kako je mogoče, da v 21. stoletju ljudje po ves dan nimajo vode? Direktor odgovarja, da je podjetje v veliki izgubi, ker srbska občina vode ne plačuje. Zato jim vodo včasih zaprejo. Včeraj so jo v opozorilo zaprli za 24 ur, pojasni. Na srbski strani v pojasnilo povedo, da prihaja voda iz jezera Gazivode, ki je v lasti Srbije, in da bi morala država Kosovo plačevati vodo državi Srbiji, ne pa obrnjeno. Direktor vodovoda odgovarja, da je več kot polovica jezera v lasti Kosova, torej Albancev. Pove, da voda ne priteče iz pip tudi, kadar ni elektrike, saj elektropodjetje zaradi neplačevanja elektrike tu in tam izključi tok. Obe podjetji – vodovodno in elektro – sta v lasti države Kosovo, ki izgub ne pokrije.

Vlada Kosova menda čaka, da bo srbski župan ali plačal dolg ali jo prosil za pokritje dolga, ta pa ne more narediti nič, ker je s položaja odstopil, kot vsi drugi župani na severu Kosova … a to je že druga zgodba. Spoznam, da je na delu jara kača. Zato so ljudje ob vodo. Spomnim se na Donavo in njeno obilje.
Na večer, ko spet premlevam vtise, dojamem: most čez reko Ibar na meji med Albanci in Srbi ni velik, a je – vsaj za zdaj – nepremostljiv.

Jutri grem naprej, v Prištino.