Božični čudeži

Le še sedemnajst decembrskih dni je pred nami in ura bo zadnjič v tem letu odbila polnoč. Tiste, ki načrtujejo vnaprej in so darila že varno poskrili pred radovedneži, zdaj čaka le še radost obdarovanja. In upanje, da so pravilno prebrali neizrečene želje.

V zadnjih letih smo dojeli, da se nakupovalna norija lahko začne že na zadnji novembrski petek, ko se mnogim zaradi fantastičnih ponudb kar stemni pred očmi. Pregovoru, kdor prej pride, prej melje, bi v veselem decembru lahko pristavili še ugotovitev, da kdor prej poskrbi za darila, si lahko tudi prej oddahne.

A vedeti je eno, narediti pa drugo. Po izjavah znancev in prijateljev sodeč, so pametni nakupovalci prej izjema kot pravilo. Mnogi si namreč še v zadnjem trenutku belijo glavo s tem, kaj sploh podariti ljubim in najljubšim. Morda bi se v tej zagati po pomoč lahko obrnili na umetno inteligenco, a kaj, ko ji manjka čustvene inteligence, in dvomim, da ima sploh kakšen občutek za bližnjega. Ne verjamem, da bi zaznala vse tiste male namige in podtone, na katere pri najljubših prežimo, ko se bliža konec leta.

Tudi če smo brez idej, nam ni treba pretirano skrbeti, saj bolj ali manj uporabni nasveti letijo z vseh strani. Prav v tem trenutku je v mojo elektronsko pošto prispel še en namig za darila v zadnjem trenutku in verjamem, da so podobni predlogi zasuli tudi vašo pošto. Če se raje zanašate na kredibilne vire, nasvete najdete tudi na spletni strani ugledne medijske hiše BBC, kjer so jih pregledno razdelali po kategorijah: od najmlajših dečkov in deklic, zahtevnih najstnikov do dedkov in babic v zlatih letih. Ti sicer najraje rečejo, da ničesar ne potrebujejo, neizrečeno pa ostane, da bi jim največ veselja prinesli pogostejši obiski otrok in vnukov.

Morda je še najbolj preprosto obdarovati majhne otroke, sploh če jasno izražajo svoje želje. V lični škatli sem zadnjič našla pismo dedku Mrazu, datirano v začetek tega tisočletja. Petletnik je povedal, starši pa smo zapisali: »Dragi dedek Mraz, letos sem bil zelo priden. Obljubim, da bom drugo leto še bolj. Na okenski polici sem ti pustil piškot in skodelico mleka. Prosim te, prinesi mi lego komplet številka 24653, tako kot piše v katalogu.« Zapisana želja se je uresničila, obdarovanec je bil srečen, odposlanca dedka Mraza pa sta si lahko oddahnila do naslednjega leta.

Kaj pa, ko se otroku porodi dvom? Današnji otroci niso naivni, nasprotno, nekateri zahtevajo celo dokaze o obstoju dobrih mož. Šestletna deklica je staršem naročila, naj Božička posnamejo v trenutku, ko bo prišel po njeno pismo. Le tako bo verjela, da res obstaja. Montaža dela čudeže, tudi božične, in ko je deklica videla posnetek prej in potem, ko je pismo izginilo, se je čarovniji za leto dni podaljšal rok trajanja.

Ameriški psihologi so ugotovili, da velik odstotek otrok že pri petih letih dvomi o obstoju dedka Mraza, je zapisala kolegica Zorana Baković. Vendar jih veliko, celo tistih na pragu najstništva, dejstev noče sprejeti. Decembra se večkrat spomnim, kako grenko je bil razočaran sin kolegice, ko je naposled doumel, kdo mu prinaša darila. Z očmi, polnimi upanja, se je obrnil k mami in rekel: »Okej, zdaj vem, da dedka Mraza v resnici ni. Darila sta prinašala samo ti in oči. Samo ne reci mi, da tudi zobna miška ne obstaja.«

In ob tem zaslišim verze Vlada Kreslina: »Pustite nam ta svet, nedolžen in drugačen (...) Vse naše pravljice so naše prve sanje. Kdor ne sanjari več, naj ne zahaja vanje.«