Zločin je zločin, čeprav prijateljev

Pravijo, da je o Judih mogoče veliko povedati, a težko. Slovenci znotraj Jugoslavije so nekoč v nevarnih povojnih razmerah veliko prispevali k nastanku judovske države. Iz tega so se spletle vezi, iz katerih izhaja drugačna pozicija Slovenije do Izraela, kot jo ima preostali svet, kar bi lahko ob bolj smeli slovenski diplomaciji prispevalo k rešitvi konflikta. Tudi z mirovno pobudo, v kateri bi prevzeli določeno vlogo.

Palestina je bila Judom svéta od bibličnih časov. Kljub oviram so se tja priseljevali in jo imeli za svojo od boga dano domovino, za Arabce je bila tujek v njihovem svetu. Konflikte je poskušalo blažiti Društvo narodov s podelitvijo mandata Britancem za nadzor etnično mešane judovsko-arabske Palestine.

Po drugi svetovni vojni, v kateri so Judi doživljali holokavst, se je poseljevanje Palestine intenziviralo, kar so zmagovalci v vojni preprečevali. Večina držav je zavračala Jude. Imigracije v Izrael so bile ilegalne med in po vojni. Izraelska premierka Golda Meir v knjigi Moje življenje opisuje svoje neuspešne napore, da bi v Evropi sprejeli življenjsko ogrožene judovske begunce. Jugoslavija se je postavila na drugo stran. Vzpostavila je koridorje, po katerih so se preko Slovenije in Hrvaške do Bakra premikali konvoji z družinami Judov. Tam so se vkrcali na tovorne ladje, po dva do tri tisoč na eno. Tako so ob jadranski obali potovali v takrat še nepriznani Izrael. Veliko jih ni doseglo cilja, ker so sestradani in bolni pomrli. Zavezniške ladje, zlasti britanske, so jih prestrezale ali potapljale, zajete Jude pa so nastanili v taboriščih na Cipru, od koder so podobe enake tistim iz nacističnih koncentracijskih taborišč. Znan je primer, ko so Britanci obstreljevali natrpano ladjo z neoboroženimi Judi, ti pa so vanje metali konzerve. Britanci so to ladjo in še nekaj drugih zaplinili ...

Organizator konvojev preko jugoslovanskega ozemlja je bil Edvard Brajnik, v Kamniku rojeni narodni heroj, po vojni pa udbovec, ki je imel za to nalogo konspirativno ime Friend (Prijatelj). Na izraelski strani je bil organizator za judovsko državo zavzeti moldavski Žid J. S. Trachtenberg, poznan kot Shaike Dan. Judovski konvoji so gladko stekli, Brajnik je poskrbel za saniteto in hrano ter za konspirativnost akcij, ki so jih ljudje iz humanitarnih razlogov podpirali. Znano je, da so npr. Šibenčani v velikih količinah vso noč pekli kruh za ladje z Judi, čeprav so sami trpeli pomanjkanje. Podobe judovskih družin z otroki na tovornih ladjah, na katerih je bilo drug ob drugem dva do tri tisoč ljudi z otroki, so bile pretresljive. Kot navaja izraelska stran, bi lahko preko Jugoslavije prispelo v Palestino do 175.000 Judov. Novinar Edo Žitnik v oddaji Prijatelja navaja, da je izraelska stran Brajnika, ki je Izrael oskrboval tudi z orožjem, imenovala »slovenski Schindler« in »največji humanitarec 20. stoletja«.

Slovenci znotraj Jugoslavije so nekoč v nevarnih povojnih razmerah veliko prispevali k nastanku judovske države. FOTO: Jure Eržen (fotografija iz Jeruzalema 2009).

Izrael je Jugoslaviji in nato Sloveniji izkazoval hvaležnost. V času različnih embargov, ko so po svetu razpršeni Židi Izrael oskrbovali z visoko tehnologijo, so kaj iztovorili na Jadranu za jugoslovanske železarne in črpališča nafte, dobavljali pa so tudi penicilin. Tudi po letu 1948, v času resolucije kominforma, so Judi naši nekdanji državi pomagali preživeti čas blokade in osame, nato pa dosegli še kakšno petletko. Jugoslaviji in kasneje Sloveniji so odpirali povezave na azijske trge. Ko smo v 80. letih zaprosili izraelsko stran za pomoč, da bi gimnazija iz Brajnikovega rojstnega kraja Kamnika bolje spoznavala njim bližnjo starodavno zibelko civilizacije, je prispel izjemno širokogruden odgovor.

Shaike Dan je vedel, da je bil Brajnik Slovenec. Pred plebiscitom za samostojno Slovenijo je Milan Kučan, takrat predsednik predsedstva RS, tajno obiskal Shaikeja Dana v Izraelu. Kot omenja J. Janša v Premikih, naj bi ga prosil za povezavo z izraelskim vodstvom, saj je bila pred Slovenijo skrb, kako doseči mednarodno priznanje nove države. Izplen je bil očiten. Janša omenja, da so se ZDA, ki so dotlej vztrajno zagovarjale enotno Jugoslavijo, vdale lobiranju vplivne judovske skupnosti in so hitro, kot četrta država na svetu, priznale Slovenijo – in potem je steklo tudi drugje.

Po osamosvojitvi se je nadaljevala izraelska podpora Sloveniji pri vzpostavljanju gospodarskih in znanstvenih povezav v Aziji in drugih delih sveta. Kontakti med politiki so se ohranjali z medsebojnimi obiski, izmenjavo odlikovanj in s sodelovanjem ter javnim izkazovanjem naklonjenosti, na primer med Kučanom in Šimonom Peresom, ki je bil premier, nato predsednik Izraela. Shaike Dan je prišel v Ljubljano, z Brajnikom sta do smrti ohranila stike. Kučan je v Izraelu obiskal Shaikeja in njegovo družino v zadnjih urah življenja.

Kljub navidezni romantiki v odnosih med slovensko in izraelsko politiko pa na slovenski strani v teh odnosih ni bilo udinjanja. Slovenci so kaj izraelskega zavrnili, kritizirali in uveljavljali so svoje predloge. Izrael ima v svetu povezave, ki jih usmerja kapital. Tako se je na nasilje odzval razviti svet: vladarji kapitala so potegnili skupaj in brezumno podpirajo vse, kar počne Izrael. Povezave Slovenije z Izraelom presegajo kapitalske interese. Slovenija ni malček, ki lahko preživi le v tropu. Treba je osvežiti spomin na izjemno humanitarno vlogo, da je obstala neka na smrt obsojena etnična skupina. Brezkompromisno je treba ustaviti nasilje in genocid. Ljudje naj tam zaživijo v miru, za kar so potrebni politični dogovori, ki jih je treba začeti. Rešitev bi morala upoštevati versko in zgodovinsko specifiko tega območja in z njo ne bi smeli ustvarjati novih konfliktov.

Zagotovo Slovenija Izraelcem lahko očita, da je zločin zločin, genocid pa genocid, čeprav ga stori prijatelj. In spomni na njihovo lastno usodo. Povedati bi morali Izraelu, da počno tisto, kar so njegovi državljani sami preživljali, ko so jih reševali Slovenci s humanitarnim čutom in nenasilno mentaliteto. Državo, kot jo imajo sami, morajo privoščiti in omogočiti tudi drugim. Slovenija bi torej lahko v diplomaciji unovčila opisani zgodovinski kapital vsaj s pobudami in prispevala k usmerjanju konflikta na politično polje, ne da bi se postavljala na stran brezglavega pobijanja. Na to še čakamo.