Že napisano: prenova zdravstva

Ker minister za zdravje doslej še ni v celoti pojasnil, kakšen zdravstveni sistem si v Sloveniji zamišlja in ga skuša uresničiti, si dovolim kot zdravnik z več kot štiridesetletnim stažem v javnem zdravstvu opozoriti na leta 2016 predstavljeni model prenove zdravstva v Sloveniji – Maks Tajnikar in sodelavci: Prenova gospodarskih vidikov slovenskega zdravstva, Ekonomska fakulteta 2016. To je po mojem mnenju najboljši predlog prenove zdravstva za današnji čas.

Avtorji projekta predlagajo košarico A in košarico B zdravstvenih dobrin. Košarica B je nujna, ker s košarico A iz solidarnih prispevkov obveznega zdravstvenega zavarovanja ni mogoče zagotoviti vseh pomembnih zdravstvenih dobrin. Košarica A zagotavlja nujne dobrine, ki se v celoti (100 odstotkov) financirajo s sredstvi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Košarica B zagotavlja dobrine, ki se v celoti financirajo s sredstvi zdravstvenih zavarovalnic (premije zdravstvenega zavarovanja). Izplačila sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja (košarica A) torej niso več odvisna od doplačil iz naslova dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Tako se sprostijo vsa solidarnostno zbrana sredstva s sedanjih približno 1,1 milijarde evrov na skupno 2,8 milijarde evrov (vir: Surs za leto 2020). Košarica B se financira s premijami zdravstvenih zavarovalnic prek obveznega plačevanja enakih premij oziroma obveznega pogodbenega zdravstvenega zavarovanja. Košarica B s svojimi omejeno solidarnimi sredstvi (zdravi – bolni) znaša trenutno okoli 0,6 milijarde evrov (13 odstotkov sredstev za zdravstvo v letu 2022, isti vir). Na primer, premija za dopolnilno zdravstveno zavarovanje je danes pri Vzajemni zavarovalnici 35,67 evra na mesec. Ta se lahko preprosto preoblikuje v premijo za plačila v košarico B. Plačila v košarico B bi sicer lahko zagotovili tudi na druge načine – z višjo prispevno stopnjo ali pa iz proračuna. Kako bi to vplivalo na stroške dela in javnofinančno vzdržnost, pa je stvar politične presoje.

Vsi se lahko strinjamo (tudi iz izkušnje nedavne pandemije), da učinkovito zdravstveno mrežo lahko oblikujemo le, če okostje te mreže sestavljajo javni izvajalci. Ob tem pa poudarjamo, da je jedrno vprašanje prenove zdravstvenega sistema reforma javnih zdravstvenih izvajalcev. Našim javnim izvajalcem, torej bolnišnicam, zdravstvenim domovom in koncesionarjem, moramo dati možnost, da gospodarijo v svojem imenu in za svoj račun ter morajo zato oblikovati ustrezne pravno-statusne oblike. Temeljni princip javnega zdravstvenega sistema pa je zahteva po neprofitnosti, ki izhaja iz kolektivno zbranih sredstev po načelu solidarnosti. Danes javni zdravstveni zavodi niso lastniki premoženja, s katerim gospodarijo, omejeni so pri investiranju, ne morejo se zadolževati, nimajo jasno določenega lastnika, kadrovsko politiko vodi ministrstvo ali občinski sveti, delujejo v razmerah »mehkih proračunskih omejitev«, imajo plačni sistem uradnikov, ki onemogoča, da bi plačilni instrumenti (SPP, točke, glavarine in pavšali) lahko spodbujali izvajalce k uspešnemu in učinkovitemu delu ter poslovanju, ne morejo se ustrezno organizirati, kadar so preveč kompleksni ali decentralizirani, ne nadzorujejo dovolj pogojev za opravljanje svoje dejavnosti (kadri, prostori, oprema itd.), kar se kaže tudi v njihovem slabem poslovanju.

Verjetno lahko kdo v novih vlogah zdravstvenih zavarovalnic vidi privatizacijo. Avtorji to zavrnejo s tem, da zdravstvenim zavarovalnicam zgolj podelijo njihovo pravo mesto in hkrati ne zahtevajo, da bi vse zavarovalnice morale biti zasebne. V resnici bi lahko v okviru ZZZS ali državnega holdinga ustanovili javno vzajemno zavarovalnico, ki bi izvajala tudi kontrolno vlogo na trgu zdravstvenega zavarovanja (za košarico B). V bistvu se morajo zavarovalnice prenehati ukvarjati z brezpomembnim zavarovanjem doplačil, temveč ponuditi zavarovalniške proizvode, ki jih potrebujemo. Novo poslovno vlogo vidijo avtorji tudi za zasebne izvajalce, vendar zahtevajo ustrezne organizacijske oblike in v javni mreži neprofitno delovanje, z lastnim strokovnim potencialom.

Na koncu naj povzamem kar z besedami avtorjev. Vsi pionirji organizacije slovenskega zdravstvenega sistema so imeli za ideal neki tip Bismarckovega zdravstvenega sistema. V njem imamo uporabnika, ki je razgledan in informiran, ki lahko izbira, kadar je to mogoče, in ki dobi zdravstveno dobrino, ko jo potrebuje. Na drugi strani je država, ki vodi zdravstveno politiko, regulira dejavnost deležnikov in okvirja javni del sistema s proračunsko politiko, mrežo javnega zdravstva in politiko premij zdravstvenih zavarovalnic. Naloga ZZZS je, da identificira potrebe in opredeljuje znotraj razpoložljivega okvirja sredstev strukturo košarice A, kupuje dobrine od izvajalcev, jim plačuje stimulativno in jih nadzira ter skupaj z državo oblikuje mrežo javnega zdravstva. Zdravstvene zavarovalnice kupujejo dobrine za košarico B, konkurirajo med seboj in izbirajo izvajalce glede na preference svojih zavarovancev. Izvajalci zdravstvenega varstva znotraj mreže javnega zdravstva (ne glede na lastnino) delujejo neprofitno in so usmerjeni h količinskim ter kakovostnim ciljem. S svojo uspešnostjo se borijo za uporabnike in s tem tudi za financiranje ter gospodarijo v svojem imenu in za svoj račun. In na koncu je še tržni del zdravstva, ki ne nastaja zaradi slabosti javnega dela, temveč ker ima svojo funkcijo v današnji družbi.