Zdravnik na letalu, ki ne more pristati

Miha me pripelje na letališče v Zagrebu. Predavat grem v Črno goro. Prijazno mi ponudi uslugo in jaz jo izkoristim. Med potjo sproščen pogovor, razdirava tudi šale. Dežuje kot iz škafa.

Airbus 320, velik avion. Zamuda, zato odrinem proti Podgorici šele ob 21.30. Po naključju sem prvi v vrsti čakajočih za vstop v letalo. Sicer sem vedno med zadnjimi potniki, ki se vkrcajo na letalo. Tokrat sem bil ob pravem trenutku, »na moment«, pri vstopni kontroli. Pomislim, poseben dan, prvi na letalu.

Ko se bližamo Podgorici, se začne. Turbulence, kot še nikoli doživete. In veliko časa sem preživel kot potnik v zraku. Saj veste, zdravniki radi potujemo in se »kao izobražujemo«. Vse za naše bolnike, nekateri pa so prepričani, da gre zgolj za »geografsko medicino«.

Letalo premetava kot le kaj. Kot list, ki ga z drevesa utrga sunek vetra in ga potem nosi po zraku sem ter tja. Nič ne more storiti zase in veter z njim počne, kar se mu zahoče. Poskušamo pristati in skoraj že začutim »touch down«. Kar naenkrat pa pilot da letalu »gas na polno« in ga preusmeri nazaj v zrak ... Ni mogel varno pristati, pomislim. Ej, kakšno odgovornost nosi ta človek! Gre za razsodno odločitev ali zgolj za pilotov strah in nezaupanje vase spričo res zahtevnih razmer v zraku? Ponovimo vajo, potem ko zaokrožimo nad letališčem, in strah mi vse bolj leze v kosti. Isto – pristati tudi v drugo ni mogoče. Pravzaprav so občutki še bolj grozljivi, dvomi o osebni varnosti vse večji, saj ima vsak že razdelan svoj scenarij, »kako se to lahko konča«. Spet nazaj v zrak, gremo visoko, nad nevihte, in krožimo. Tu danes s tem letalom ne bo moč pristati, pomislim.

Oglasi se kapetan: goriva imamo še za 27 minut, pristali bomo v Tirani. Do tja je 20 minut. Ljudje so nemirni in nervozni, piskajoči človeški glasovi, poskušajo se šaliti, nekateri tudi smejati, a to ni to. Stevardese stroge, sedeti moramo zalepljeni na svoj sedež. Vsak brez izjeme. Lulat? Samo v hlače. Sam pomislim, pravzaprav me prestreli, je pa ena dobra stvar, če umrem – znebil se bom parkinsona ... In se prizanesljivo nasmehnem sam sebi. Še vedno sem glavni. V resnici pa strah, strah na obrazu in v kosteh.

Ko se bližamo Tirani, postaja ozračje spet bolj nemirno, sunki vetra vse močnejši. Pismo, pa to ni res. S čim sem si tole prislužil? Ljudje na sedežih okoli mene gledajo na uro, že 22 minut kapetanove časovnice je minilo, je moč slišati šepetanja. Slovenci, Hrvati, Srbi, Črnogorci, zraven nekaj tujcev, tistih »tapravih«. Jugoslavija v malem. Na srečo vsaj letalo ni povsem polno, pomislim. Zračna uteha za ohranit altruističnega duha. Gremo na glavo proti letališču v Tirani. Pingpong se igra vsemogočni z letalom. Kako bo tole končano? Ma, saj bo, ne morem kar končati svojega življenja. In slednje sploh ni tako slabo in v prihodnje si zagotovo vzamem več časa zase in za tiste, ki jih imam rad. V krču sedim sključen na svojem sedežu.

Pristanek se je nekako zgodil. Preveč me je bilo strah, da bi se spomnil, kako je bilo. Iz otopelosti me je zbudil glasen, sporočilen aplavz mojih sopotnikov, namenjen pilotu in kabinskemu osebju. Na trdnih tleh stati je tako lepo. Tudi opolnoči v Tirani, prepuščen samemu sebi, iščoč prevoz ... In povem vam, da mi je bila Tirana nekaj minut najlepše mesto na svetu. V majhnih skupinicah iščemo in najdemo prevoz iz Albanije. Z avtobusom sem bil ob 3.30 na letališču v Podgorici. Še vedno je bil veter močan, zelo močan. In ob 6. uri zjutraj v hotelski sobi. Živ in zdelan.