Zakaj naj (ne) zaupam ustavnemu sodišču

Zaupanje je temelj obstoja. To je vera v pravilnost dejanja. Dejanja, ki sledi besedi. Besedi, ki izraža moč prepričanja. Prepričanja v pravičnost. Pravičnost, ki je enaka do vseh in vsakogar. Pravično je božanstvo (Bog, Alah, Jahve, Buda …), ki »skrbi« za svoje ljudstvo.

V demokratično urejenih državah naj bi za pravičnost in pravico skrbelo ustavno sodišče (US).
Torej tudi za uveljavljanje človekovih pravic. Poenostavljeno rečeno, US naj bi bilo tisti »bog«, ki bi »vernike«, to je ljudstvo, varovalo pred samopašnostjo oblasti. Ker se pač vsaka oblast, tudi če je »od boga«, sčasoma povampiri. Je že tako, da je človek pokvarljiva »roba«, še posebej ko »zavoha« oblast in denar. Ustavno sodišče naj bi torej bdelo nad družbo v smislu »bog vse vidi, bog vse ve, greh se delati ne sme«. Težava pa nastopi takrat, ko ugotovimo, da sama beseda »ustavno sodišče« pomeni isto kot »cerkev« ali »partija«. Torej le pojem, če v njem niso mišljeni tudi ljudje. In tu nastopi problem. Institucijo, ki naj bi predstavljala vrhovno avtoriteto, sestavljajo ljudje, ki pa so po naravi nagnjeni h »grehu«, to je, zaradi določenih razlogov so pripravljeni zanemariti poslanstvo institucije, ki naj bi predstavljala »vrhovno pravičnost«. Seveda so med njimi, po pravilu, izjeme.

Lastna izkušnja

K razmišljanju o (ne)zaupanju US oziroma k relativiziranju njegovih odločitev me je napeljala lastna izkušnja. Izkušnja, ki govori o birokratskosti in ne o človeškosti oziroma pravičnosti US. V mojem primeru je US zavrnilo pritožbo na odločitev državnega organa o upokojevanju zaradi mojega sklicevanja na napačni (pod)člen zakona (samo sprememba črke!). Ko pa je drugi pritožnik navedel pravi člen (pravo črko!), je US odločilo v njegovo korist. V končni fazi je res, da zaradi tega nisem utrpel škode, mi je pa takšen birokratski način dela US zamajal zaupanje vanj. Naivno sem razmišljal, češ, US bo videlo nesmisel predpisa in bo tako tudi odločilo. Toda ne! Ni važno, ali je pravično ali ne. Važno je, da nisi prav napisal. Kje je torej ta skrb za pravičnost, za človekove pravice, ki naj bi jih varovalo US?

Čeprav nisem pravnik, upam, da imam kljub temu pravico razmišljati o pravičnosti. Tudi morem sprejeti razlage o nekakšni »svetovnonazorski uravnoteženosti« US. Uravnoteženost naj bi bila, po mojem – zaradi več strokovnih izkušenj sodnikov US – usmerjena k pravični in ne interesni odločitvi. Nikakor pa ne, vsaj v demokratični družbi ne, ali je nekdo vernik (»pravilne« vere), agnostik, šaman ali, »bognedaj«, spolno nedefiniran. Primer, ko se US postavi nad edinega (!) zakonodajalca, to je državni zbor, in sprejme zakon (npr. ustanovi občino), bi lahko imenovali ustavni udar. Nekaj podobnega bi lahko rekli tudi, ko odločitev US povozi svojo prejšnjo odločitev – konkretno v zvezi s financiranjem privatnega šolstva. Seveda v drugačni (ne)uravnoteženi (?) sestavi.

Zakaj dvom?

Kdo torej postavlja pod dvom odločitve ustavnega sodišča? Nikakršna »svetovnonazorska uravnoteženost« ne more sodišču zagotavljati potrebne avtoritete. Seveda tudi ne politično kupčkanje pri izvolitvi ustavnih sodnikov. Ko izvoljeni sodnik vstopi v US, zanj ne bi smelo biti drugega interesa kot varovanje človekovih pravic, utemeljenih v Ustavi Republike Slovenije. V tem bi se izrazila tudi higieničnost oziroma pripadnost in zavezanost ustavnih sodnikov ustavi in ljudstvu. Brez nekakšnih ločenih mnenj, ki izpadejo kot nekakšno opravičevanje. Pred kom že?

Seveda ne negiram avtoritete US. Tako kot tudi ne favoriziram državnega zbora. Oboje je garant demokratičnosti naše družbe. Globoko pa se ne strinjam z »zveličavnostjo« izvoljenih. Izvoljeni so zato, da varujejo naše človekove pravice brez ozira, ali smo jim všeč ali ne. Čeprav »kmečka pamet« ni merilo pravičnosti, je človeku pomagala preživeti skozi tisočletja. Ob tem se tudi zavedam, da mačka zacvili, ko ji stopiš na rep. Pa brez zamere!

Preberite tudi

Ustavno sodišče lahko uveljavi stoodstotno sofinanciranje šol