Potovanje z Lufthanso: izgubljeni in izmaličeni invalidski voziček

Letošnje poletje je bilo v znamenju dolgo pričakovanega dopusta, uresničile so se mi sanje, obiskal sem Skandinavijo.

Finska in Švedska se ponašata z neokrnjeno naravo, urejenimi potmi za uporabnike invalidskega vozička, dih jemajočimi razgledi, prijaznostjo ljudi, dostopnim potniškim prometom, naj bo to pomorski, železniški ali avtobusni prevoz in še marsičem. Tudi siceršnje arhitektonske ovire so zelo skrbno premostljive. Skratka, izjemni dnevi so si sledili drug za drugim.

Zadnji dan pa je bil vse prej kot izjemen. Brž ko sva ob pol petih zjutraj z osebnim asistentom prevzela letalski vozovnici, sva se soočila z varnostnikom, ki je zahteval, da se električni voziček, ki tehta 220 kilogramov, preveri z rentgenom. Od osebnega asistenta Jana je zahteval, naj ga sam dvigne na rentgenski trak. Ta praksa je neobičajna, saj zadostuje že odvzem brisa za kontrolo eksplozivnih sredstev in drugih prepovedanih substanc. Dokler ni Jan stopil do varnostnika in zahteval, naj pokliče šefa varnosti, se ni zgodilo nič. Le opazovala sva, kako naju pusti čakati zunaj vrste. Šef je vzel brise in v nekaj minutah sporočil, da so rezultati negativni. Električni voziček so nato odpeljali proti letalu, mene pa presedli na letališkega. Izkazalo se je, da sva bila pičlih pet minut prepozna za vkrcanje. Aroganca varnostnika nama je vzela slabo uro.

Želel sem se presesti nazaj na svoj voziček, a ga je letališko osebje izgubilo. Po več kot eni uri smo ga našli in bila sva pred novim izzivom – kako najti naslednji let, ki bo ustrezal tipu letala, s katerim lahko potujem. Po več urah pogovorov z letalskimi prevozniki nama je uspelo pri Lufthansi kupiti nadomestni vozovnici. Namesto v Zagreb sva sprejela možnost leteti prek Frankfurta v München. Tokrat težav z varnostniki ni bilo, mirno sva se vkrcala, na letalu pa je do naju pristopila stevardesa in povedala, da ne najdejo vozička, saj so ga na letališču spet izgubili. Po pol ure so ga le našli, a je sledil ponoven obisk osebja s sporočilom, da ga ne znajo namestiti v kontejner. Po dodatne pol ure čakanja so našli rešitev. Ko je že kazalo, da bomo poleteli, pa je pilot sporočil, da so letalo narobe obtežili, zaradi česar bo potrebno ponovno raztovarjanje prtljage.

Ob pogledu na Baltsko morje sem bil sproščen in umirjen, saj sem vedel, da se vračam proti domu. Na letališču v Frankfurtu so nama tudi zagotovili, da bo šlo od tod naprej vse brez težav, da je vse pod nadzorom. Tako sva pomirjeno priletela v München, kjer pa nama je stevardesa hladno sporočila, da vozička ni bilo na krovu – niso ga naložili, ker bi imel let sicer petnajst minut zamude. Pilot je od kontrole zračnega prometa dobil izrecna navodila, da mora nemudoma vzleteti.

Za letalsko družbo je pač ceneje, če odškodnino zahteva en invalid kot pa vsi potniki na krovu.

Voziček sva dočakala z naslednjim letom, ob enajstih zvečer – po devetnajstih urah letal in letališč. Izkazalo se je, da je močno poškodovan. Blatnik pogonskega kolesa je bil zlomljen, nosilec levega podnožnika zvit, mehanizem hrbtnega naslona ukrivljen …

Od Lufthanse sem želel dobiti povrnjene stroške popravila; v predvidenem roku sem izpolnil potrebne obrazce in jih poslal letalski družbi, a nisem našel pravice. Od mene zahtevajo poročilo o prijavi škode, ki ga nisem pridobil, saj na letališču ob pozni uri ta služba ni več delovala. S tem se je moja pot iskanja pravice končala, saj bi se po mnenju pravnika letalskega prava primer nemara utegnil zavleči na nemška sodišča.

Sprašujem se, ali so letalske družbe nedotakljive. Koga ščiti evropska zakonodaja?