Vrnimo občutek varnosti v našo družbo

V naelektrenem obdobju medsebojnih odnosov, ki jim kraljujejo napačno sproščena svoboda izražanja na spletu in medijsko potencirane objave, je občutek varnosti ključen za našo pripadnost domovini in državi.

V našem mestu, ki ima danes status krajevne skupnosti, je bilo okoli osem tisoč prebivalcev, med njimi veliko mladine, saj smo imeli dve osnovni, štiri srednje ter eno višjo šolo. Za red sta skrbela miličnika, ki sta dobro poznala someščane in ukrepala pravočasno, ko smo fantje dozoreli, da z objestnim brcanjem žoge razbijemo sosedova okna ali pa se odpeljemo z odtujenim mopedom. Tudi gostilniške pretepe sta učinkovito reševala, čeprav je razborite pijance težko ukrotiti. Kasneje sem bil v nekem drugem mestu v delovni ekipi, ki jo je sestavljalo šest zapornikov, miličnik pod senčnikom, jaz – študent in vodja akcije. Zaporniki, kmečki fantje z rokami kot lopate, z grehom gostilniških pretepov ali neplačanih alimentov, so bili veseli žarkega sonca in pogleda na mimoidoče. Med njimi je bil v vsaki rundi vsaj en »Cigan«, kot smo rekli takrat, vajen trdega dela.

Na miličnike, tudi »milizajce«, kot smo jih včasih ljubkovalno imenovali, nimam slabih spominov. Morda na nekatere komandirje in posameznike, ki jim je položaj občasno stopil v glavo. Naj pa le spomnim na tiste v belih uniformah v turističnih središčih, pa na prve generacije na kolesih, da o rajonskih, ki so živeli s krajem, ne govorim. Tudi o tacenski miličniški kadetnici se je govorilo s spoštovanjem. Seveda s(m)o se jezili, ko so nas oglobili za prometne prekrške, a kaj hudega se iz tega praviloma ni izcimilo. Ponosen sem na učinkovito zajezitev pohoda gorečnežev z juga pred nekaj več kot tremi desetletji in na ugled, ki ga je imel med prebivalstvom komandir gospod Pavle Čelik. Tudi v času protestov za zaprto četverico nisem doživel militantne pripravljenosti, kot jo je desetletja kasneje uspelo izvesti inž. Alešu Hojsu.

Na miličnike, tudi »milizajce«, kot smo jih včasih ljubkovalno imenovali, nimam slabih spominov. (Na fotograsfiji miličnik 1. januarja 1960) FOTO: Press Release/Fotodokumentacija Dela

Danes je drugače, saj je že za znakom omejitve upravičeno postavljeni radar medijsko pretresel vso deželo in stresel iz hlač župana, nekdanjega policaja. Zato se varnosti lotevamo drugače: na policiji s pomočjo reform, tehnologije, z vodnim topom, robokopi in medijskim prerivanjem med politiki – policaji, drugod z redarji, zasebnimi varnostniki, alarmnimi napravami in celo z ljudskimi stražami. K slabšanju razmer na področju policijske varnosti je v veliki meri z nesmiselno reorganizacijo prispeval tudi nekdanji minister, »palicaj« Vinko Gorenjak: gotovo – amen – pika.

Kljub nasajenim bajonetom strumne častne straže se številni na Slovenskem ne počutijo varne in zahtevajo posebne zakone in komisije, ki pa so praviloma brezzobi tigri brez pristojnosti, in morebitne predlagane ukrepe se zavrača, češ da zanje ni zakonske osnove. Veljavni zakoni so konsenz, s katerim si poskušamo zagotoviti, da bo medsebojno življenje znosno. Če je na primer omejitev hitrosti 30, si pač v prekršku, če voziš s hitrostjo 31 km/h, in si zaslužiš takojšen ukor, da boš odmislil ponavljanje napake. Tako pa za nekaj, kar je prekršek, oglašujemo kampanjske kontrole, opozarjamo voznike o nameščenih radarjih in prometne predpise spoštujemo izključno v inozemstvu. Če ti poči film in groziš ali napadaš, je jasno, da si v težkem prekršku, ki ga mora policija zaradi varnosti v kali zatreti, sodišče pa za zgled obravnavati prednostno. Če se skrivaš za masko (navijači, protestniki) in nagovarjaš k oboroževanju, morata nemudoma ukrepati policija in sodišče. Verjamem, da imamo za vse zgoraj omenjeno (kakor tudi za kriminal belih in sivih ovratnikov) primerno zakonsko podlago, ki pa je ne izvajamo zaradi izkrivljene medsebojne tolerance, odsotnosti delovnega profesionalizma in spretnosti odvetništva. Predvsem pa zaradi neodgovornosti vodilnih.

Današnja organiziranost policije temelji na pozivih in odzivih letečih patrulj. Večinoma prihajajo iz oddaljenih postaj in često ne poznajo območja, na katerem morajo ukrepati. To ni rešitev za prebivalstvo, ki se počuti v svojem okolju ogroženo zaradi lokalnih nasilnežev in nestrpnežev ter seveda zaradi demoniziranih migrantov. Zato pričakujem, da bo pristojni minister, odgovoren za varnost, zahteval ponovno uvedbo rajonskih policajev in obnovo temeljitega izobraževanja ter bo zagotovil primerno plačo za odgovorno delo. Če bi sam imel kaj besede, bi vrnil lične uniforme in dal vedeti, da je policija vsak dan, ne le ob njihovem dnevu konec junija, pomemben del identitete slovenske države. S prisotnostjo rajonskih policajev bi prebivalstvo v Dobovi, Ribnici, Kočevju, tudi v Piranu, na Mostu na Soči in drugje dobilo občutek, da državi zanj ni vseeno. Prav rajonski policaj je (tudi s pomočjo svojih domačih, ki so v vseh pogledih del kraja) pomembna vez med lokalno skupnostjo in državnim sistemom zagotovitve varnosti in pomoči.

Predsednik vlade Robert Golob na n8ujnem sestanku  medresorske delovne skupine za obravnavo romske problematike 21. avgusta v Ljubljani. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Ko zapisujem tale odmev, je v medijih aktualna »romska nevarnost« (v poljubnem vrstnem redu pa občasno medvedi, volkovi, migranti, ustrahovanje učiteljev, zdravstvenih delavcev in voznikov javnega prometa). Pred skoraj petimi desetletji je bil na Krškem polju projektiran objekt, kamor je starejši moški pripeljal romske otroke. Ti so se slekli, stuširali, oblekli sveža oblačila in veselo odšli v vrtec, domov grede pa ponovili postopek. Žal ne vem, kakšen je bil končni učinek, vem pa, da so si takratne socialne službe resno prizadevale za integracijo romskih otrok. Romske zidane hiše pomenijo, da poskušajo številni med njimi prerasti stare nomadske običaje. Izkoristimo to in za začetek (imamo le še slab teden) pripeljemo šolski avtobus na njihovo dvorišče in spravimo otroke nemudoma v bližnje vrtce in šole. Brez groženj, da je šolanje obvezno in da bodo sankcionirani. V zgrajene objekte se nemudoma pripelje elektriko in vodo, postavi montažne greznice in kontejnerje za smeti ter uredi makadamski dovoz. S postavitvijo komunalne infrastrukture se bosta vzpostavila dialog in recipročnost: mi vam osnovni življenjski standard, vi nam šolanje otrok (gozdne sadeže, sezonsko pomoč v poljedelstvu, komunali ipd.). V naslednji fazi občinski urbanist ali lokalno podjetje, na primer Riko, preveri, ali je naseljeno zemljišče zakonsko primerno za stalno bivanje – če je, smo na dobri poti, če pa se izkaže (kot sicer pri številnih črnogradnjah, ki smo jih kljub temu legalizirali), da ogrožajo habitat, območje pitne vode, rezervate za infrastrukturne vode ... se čim prej poišče primerno zemljišče, ki se ga komunalno opremi in postavi montažne objekte.

V novomeški občini se po izjavi župana mag. Gregorja Macedonija trudijo priti Romom naproti. Večje težave so, kot kaže, predvsem v občinah Kočevje in Ribnica, ki pa niso od včeraj. Prepričan pa sem, da bi jih uvedba rajonskih policajev in hitro improvizirana komunalna opremljenost naselja Romov močno omilila.