Varuh človekovih pravic in družbeniki izbrisanih podjetij

Pred kratkim je varuh človekovih pravic (v nadaljevanju varuh) Peter Svetina pisno obvestil predsednico republike Natašo Pirc Musar o skorajšnjem poteku mandata ter da želi nadaljevati na tem mestu. V svojem dopisu predsednici je ocenil, da je standard človekovih pravic v Sloveniji na sorazmerno visoki ravni. Pohvalil se je še s tem, da je institucijo varuha v času svojega mandata uvrstil na zemljevid držav, ki dosegajo najvišje standarde delovanja, ker so v letu 2021 dosegli status A po pariških načelih, kar je najvišji možni status, ki ga je mogoče doseči. In poglejmo, kaj je varuh dosegel pri reševanju problematike družbenikov izbrisanih podjetij?

Gre za zadevo, ki se vleče že od leta 1999 in je prizadela vsaj 25.000 posameznikov oziroma vsaj 80.000 ljudi, če pri tem upoštevamo še njihove družinske člane, ki so pri tem ostali brez domov, z razbitimi družinami, nekateri so zaradi brezupnega položaja celo storili samomor. Sedanji varuh jim je v svojem zadnjem letnem poročilu namenil nekaj strani (str. 705–708), kjer je med drugim zapisal: »Poleg tega ne gre zanemariti, da je bila problematika izbrisa družb iz sodnega registra brez likvidacije in odgovornosti družbenikov za dolgove izbrisane družbe tudi že predmet presoje na evropskem sodišču za človekove pravice (ESČP), ki ni ugotovilo kršitev evropske konvencije o človekovih pravicah ali njenih protokolov.«

Za kakšno problematiko gre? Dne 24. junija 1999 je državni zbor (DZ) po hitrem postopku sprejel zakon o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod), ki je eden od najbolj spornih zakonov, sprejetih v samostojni Sloveniji. S tem zakonom naj bi se določene kapitalske družbe, registrirane kot d. d. in d. o. o., zaradi nedelovanja in neuskladitve kapitala do konca leta 1994 izbrisale iz sodnega registra in dolgovi prenesli na njihove družbenike kot pri s. p. ZFPPod je v svojem četrtem odstavku 27. člena vseboval fikcijo, da so družbeniki oziroma delničarji gospodarske družbe podali izjavo z vsebino, določeno v prvem odstavku 394. člena zakona o gospodarskih družbah (ZGD), ki je določal pogoje za prenehanje družb, ki temeljijo na njihovi prostovoljni odločitvi. Ustavno sodišče (US) je 9. oktobra 2002 sprejelo odločbo U-I-135/00-77, s katero je večinsko potrdilo najbolj sporne člene ZFPPod.

Pri presoji najbolj spornega četrtega odstavka 27. člena je US v 75. točki ugotovil, da »navedena določba ne predstavlja pravne fikcije«, ampak da gre za »neizpodbojno pravno domnevo«. Ustavno sodišče je glede odgovornosti družbenikov vpeljalo pojme »aktivni« in »pasivni« družbenik in se pri tem sklicevalo na članek avtorja B. Rejca. Vendar je ta avtor v citiranem članku jasno zapisal, da določila 27. člena pomenijo radikalen odmik od načela subjektivne odgovornosti družbenikov, da spreminja »pravila igre«, kot jih je uredil ZGD, ter da je ustavno sporen, tako da bi veljalo razmisliti o smiselnosti in koristnosti tega določila in ga odpraviti. Zato odločitev US, da se četrti (in peti) odstavek 27. člena ZFPPod razveljavita, če se nanašata na družbenike, ki v smislu obrazložitve te odločbe niso odgovorni za obveznosti družbe, predstavlja eno izmed največjih pravnih manipulacij nasploh.

Potem je bilo več poskusov poprave tega v svetovnem merilu edinstvenega zakona. Oktobra 2011 je državni zbor sprejel zakon o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb (ZPUOOD), po katerem bi se družbenike oprostilo obveznosti, nastalih na podlagi ZFPPod in zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), razen če bi bili izpolnjeni pogoji za spregled pravne obveznosti oziroma zlorabe v skladu z 8. členom ZGD-1. Z odločbo ustavnega sodišča U-I-307/11 je ta odgovornost prenehala za naprej, ni pa bila sanirana za nazaj.

Dne 24. junija 1999 je državni zbor po hitrem postopku sprejel zakon o finančnem poslovanju podjetij. (Na fotografiji poslanke in poslanci 2. državnega zbora iz mandatnega obdobja 1996-2000 na konstitutivni seji po volitvah 10. novembra 1996.) FOTO: Državni zbor

ESČP je pri obravnavi primera Lekić v odločbi 36480/07 z dne 11. decembra 2018 zapisal, da izpodbijani ukrep, v tem primeru plačilo dolga upniku, »ni pomenil individualne in prekomerne obremenitve za pritožnika«. V tej odločbi sta sodnici Turković in Mourou-Vikström podali skupno odklonilno ločeno mnenje, v katerem sta med drugim zapisali, da »gre za očitno nerazumno določbo, ki nalaga prekomerno breme določenim družbenikom podjetja samo zato, ker niso začeli postopka likvidacije«, in da je to »huda in neomejena denarna kazen, medtem ko bi zgolj globa in plačilni nalog za prenehanje dosegla isti cilj«. Pri zadnjem poskusu poprave novembra 2021 so tedanje vladajoče stranke SDS, NSi in SMC vložile amandmaje k predlogu zakona o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 (ZOKIPOSR), zaradi katerih oškodovani družbeniki niso dobili odškodnine.

In kaj na vse to pravi varuh? Kljub temu da je bil s temi dejstvi seznanjen na začetku svojega mandata v letu 2019 ter je od združenja izbrisanih družbenikov ZZZP-CINIP in prof. dr. Šimeta Ivanjka dobil dokumentacijo za ponovni začetek postopka ustavne presoje dovoljenosti sprejetja ZFPPod, je v odgovoru ZZZP-CINIP z dne 29. novembra 2019 med drugim zapisal: »Na podlagi razpoložljivih podatkov in po preučitvi dosedanje sodne prakse ustavnega sodišča in ESČP kot tudi strokovne literature dovolj prepričljive podlage za vložitev zahteve za oceno ustavnosti ZFPPod nismo ugotovili.«

Zapisal je še: »V obravnavanem primeru varuh iz razlogov, ki smo jih navedli zgoraj, tako ne bo vložil zahteve za oceno ustavnosti ZFPPod, saj je z argumenti, ki ste jih sicer sami navedli za to, po naši presoji ni mogoče pravno utemeljiti do te mere, ki bi izkazovala vsaj minimalno stopnjo verjetnosti za njen uspeh v postopku pred ustavnim sodiščem.« (Odgovor je dostopen na povezavi www.cinip.si/ARHIV/januar 2020.) Pri že omenjeni sodbi ESČP je varuh »pozabil«, da gre pri tem za posamezen primer, ki zaradi določenih okoliščin (nenaden dogodek s tragičnimi posledicami) ni primerljiv z veliko večino izbrisanih podjetij.

Kot smo zapisali, nobeden od družbenikov izbrisanih podjetij ni dobil odškodnine po ZOKIPOSR. Zato se postavlja vprašanje, komu je bilo namenjenih 45,5 milijona evrov (to je šestkrat več, kot je država odštela za nakup sodne stavbe na Litijski cesti v Ljubljani). ZOKIPOSR je predvidel še izplačila njihovim upnikom. V času, ko je bil ZFPPod sprejet, je po oceni ZZZP-CINIP do plačilne nediscipline prihajalo najbolj zaradi velikih podjetij. Ker je tedanja zakonodaja zaradi konformnega obračuna obresti enormno povečala višino končnega dolga (6- do 30-krat), je s strani določenih posameznikov, podjetij in organiziranih skupin prihajalo do odkupov po simbolni ceni (10 do 15 odstotkov nominalne vrednosti dolga). To pomeni, da jim je investicija 1 evra navrgla vsaj 20 evrov, zaradi točnega končnega zneska (45,5 milijona evrov) pa naj bi bil ta denar namensko izplačan samo njim.

Iz vsega zgoraj zapisanega sledi, da si sedanji varuh človekovih pravic ne zasluži takšnega imena; kvečjemu je lahko varuh velikega kapitala, in to oderuškega, ter si zaradi tega ne zasluži še enega mandata.

Janez Mohorič, predsednik ZZZP-CINIP, Slavko Murk, član, Tomislav Nikolić, član, in še dvanajst podpisnikov