Razmišljanje o slovenščini in angleščini – in križarskih vojnah

V prispevku z naslovom Koliko je danes v resnici še vredna slovenščina? in s pomembnim podnaslovom Angleščina kot učni jezik vse bolj prodira tudi v osnovno šolo, v čemer lahko vidimo zametke dvojezičnega osnovnega šolstva pri nas, v Delu 8. decembra avtorica obravnava ogroženosti slovenščine.

Motijo jo predvsem aplikacije projekta Inovativna pedagogika 1 : 1, ki so vse (?) v angleščini. Kar ni prav. A vendar je ost prispevka drugod. Avtorica ugotavlja, da se slovenščina ne razvija več; ogroženost jezika povezuje z obstojem naroda in najavlja izumrtje materinščine. Pravi, »zavozili smo na celi črti. Od zibelke do univerze« in »Zašli smo s poti. Resnično. In težko bomo znova našli pravo pot«. Naslavlja »doktorje in magistre znanosti, vse spoštovane strokovnjake«, »kako je mogoče, da ste pozabili, da je učni jezik v slovenski šoli še vedno slovenščina«. Prispevek zaključi s pozivom slavistom k organizaciji upora proti »jezikovnemu samomoru«. Po mnenju avtorice je za vse kriva angleščina. Takšnih in podobnih razmišljanj lahko zasledimo med slavisti precej. Žal.

Menim, da z zgodnjim in kakovostnim učenjem angleščine v prvih razredih OŠ ni nič narobe. Prej nasprotno. Dobro znanje angleščine je nuja ravno tako kot dobro znanje slovenščine. Verjetno pa je nekaj narobe s poučevanjem slovenščine. Zakaj? Ker so rezultati poučevanja slabi; ker se prepogosto srečujemo z mladimi, ki niso dovolj usposobljeni v funkcionalni rabi slovenščine.

Angleščina v javnem in zasebnem življenju, v šolah, v strokovni literaturi, v appih telefonov, na TV, radiu … Angleščina povsod po svetu. In vesolju. Verjamem, da gre slavistom na živce. Pa je res angleščina tisti plevel, proti kateremu moramo uporabiti vse pesticide tega sveta? Jo je treba demonizirati, zatreti in preprečiti njeno zgodnje učenje? Osnovnošolce kar se da dolgo ščititi pred škodljivimi vplivi prvega svetovnega jezika, saj tako ne bodo pozabili nam ljube slovenščine? Da pa bi družba slučajno poslala dvojezična? Groza, to bi bilo naravnost bogoskrunsko; Ivan in France bi se obračala v grobu! Vendar je angleščina de facto postala lingua franca – svetovno orodje sporazumevanja. Prevzela je vlogo propadlega projekta esperanta. Uspešni narodi so prepoznali nujo in podpirajo dobro učenje angleščine. Na nemških, francoskih, italijanskih in drugih univerzah lahko doktoriraš v angleščini – pred časom nepredstavljivo. Narodi se prilagajajo, da bi omogočili pretok znanja in idej, se poznali, komunicirali, sodelovali in sobivali. A predvsem cenijo svoj jezik in kulturo. Odlično znanje tujega jezika ne zmanjšuje ljubezni do materinščine ne nacionalne zavednosti. Prej nasprotno.



‘Stati inu obstati’ je zapisal meni ljubi Slovenec. Globok poklon temu stavku in predvsem poklon Slovencu z jasno mislijo, trdno voljo in pokončno hrbtenico. Primož Trubar je verjetno odlično pisal in govoril nemško, a zagotovo neizmerno ljubil slovenščino in ‘moje lube Slovence’. Nemško sta dobro obvladala tako Cankar kot Prešeren. A glej ga, zlomka, slednji je pisal pesmi tudi v nemščini. Je potemtakem imel slovenščino manj rad? Ne bi rekel.

Današnji svet je izjemno povezan. Izolirane, zaprte in samozadostne državice nazadujejo. Nizozemci, Švedi, Finci, Danci in drugi v povprečju dobro obvladajo angleščino in prosperirajo. Zakaj Slovenci tega ne zmoremo? Glede na jug in vzhod nam teče angleška beseda bolje, a še vedno ne dovolj dobro. In zakaj bi morala teči gladko? Zato, ker dobro znanje angleščine prispeva k ‘stati inu obstati’. Na osebni in nacionalni ravni. Znanje dominantnega svetovnega jezika daje možnost ubraniti svoja stališča, uveljaviti interese in želje. Zato, ker je prav imenitno, če se zmoreš s tujcem spopasti v nevtralnem jeziku in zmagaš, ubraniš svoje. Nenavadno, takrat te tudi tujec bolj ceni. S Francozom, Nemcem, Italijanom se je praviloma bolje pogovarjati v angleščini – si na isti ravni. Sprašujem, koliko porazov in kakšno škodo smo kot narod utrpeli v Bruslju in drugih prestolnicah zaradi uradnikov in politikov z bornim znanjem angleščine? Če ne obvladaš, pohlevno kimaš. Slovenci moramo angleščino tekoče govoriti zaradi mednarodne vpetosti in boljših možnosti braniti osebne/nacionalne interese, posledično pa tudi slovenstvo in slovenščino.

Januarja 2000 se je družina z dvema malčkoma izselila v Kanado. S trebuhom za kruhom. Avgusta istega leta sem jih obiskal. Po sedmih mesecih sta otroka med seboj in z mano govorila v angleščini. Bil sem začuden, šokiran. Vendar, koliko je takih primerov? Koliko se jih bo še izselilo? Uspešni, uveljavljeni, pokončni in ponosni, vase in v svet zazrti Slovenci so edini garant, da se ohranita slovenstvo in slovenščina. Neuspešni, zato ponižani in upognjenih glav bomo izgubljali nacionalni ponos in s tem identiteto. Izseljevali se bomo, prevzemali tuje navade in na koncu tuj jezik. Mladi, predvsem tisti, ki zmorejo in hočejo nekaj več, bodo ostajali v uspešni in pokončni Sloveniji, ki bo nudila dovolj dobro plačanih in mednarodno vpetih delovnih mest. Dobro obvladanje angleščine prispeva h gospodarski trdnosti države in posredno ohranja slovenščino.

Nekako sem preživel svoje izobraževanje; osnovno šolo, gimnazijo in »faks«. Teže sem spremljal šolanje mojih dveh otrok. Med drugim so mi ostali v spominu do staršev pokroviteljski nastopi učiteljic slovenščine in govori, ki niso bili ravno slavistični presežek. Prepričal sem se tudi v inženirski pristop poučevanja materinega jezika. Važneje je slovnično pravilno razčleniti stavke kot pa znati povedati ali izpovedati. Je preveč torture s slovnico in premalo pisanja, strukturiranega in artikuliranega govora ter predajanja misli? Ko danes prebiram seminarske, diplome, magisterije in doktorate …, ja lubamarija, kako je možno, da se ob obilici ur slovenščine mladina ne zna dobro izražati? Nekateri so pravi invalidi; mislijo še, ampak misel dobro oblikovati, zapisati in predati, je pa problem. In predvsem, koliko šolarjev bi glasovalo za slovenščino kot najljubši predmet? Hm, verjetno malo. Bolj se zdi, da so v šolah uspeli slovenščino priskutiti. Vendar je to že neka druga zgodba. Našega jezika ne ogroža samo internet, appi, »fakebuk« in druga angleška navlaka. Za obrambo slovenščine bo treba drugače in bolje zavihati rokave. Kako? Ne bi vedel. Nisem strokovnjak tega področja. Sem pa uporabnik. Zaznam, da se otroci in odrasli slabo izražajo slovensko, da je javna beseda polna spakedrank, prava gužva anglicizmov, hrvatizmov, srbizmov: Valjda. Eni smatrajo. Vozila so izpravna. Groza!



Cenim, da slavisti živijo svojo stroko. Menim pa, da je v njihovih stališčih precej togosti in spornega ščitenja pridobljenih pozicij »najpomembnejšega predmeta« v šoli. Da gre za okrnjeno zavedanje o nacionalnih potrebah in spregledano namensko vlogo obeh, tako materinega kot tujega jezika. Za omejene poglede iz ozke predalpske doline proti gorskim prelazom. Kako pomembno je ob tem razmišljanje, da slavisti načeloma slabo govorijo druge jezike, da niso razvili ustreznega odnosa do njih? Zdi se, da je vse preveč slavistov prostovoljno zaprtih v neko udobno časovno kapsulo, iz katere je težko zaznati izzive in potrebe moderne slovenske družbe.

Če sklenem: Slovenci ne potrebujemo enostranskih in samozagledanih razmišljanj slavistične stroke, brambovskih klicev in pozivov na križarsko vojno proti angleščini. Potrebujemo pa široko mobilizacijo slavistov, neki nov družbeno odgovoren odnos do poučevanja jezikov. Tako za krepitev funkcionalnega znanja in ljubezni do slovenščine kot za kompetentno znanje angleščine.

Naj parafraziram stavek originalnega prispevka. Drži, spoštovani slavisti. Zašli ste s poti. Resnično. In težko boste znova našli pravo pot. Vendar je vaša naloga, da jo najdete. Vi ste stroka. Kajti ubogi mi, če vam ne uspe. To razmišljanje bodo nekateri brali kot napad, osebni in na slavistično stroko. Seveda se lahko motim, a prispevek, ki ga omenjam v uvodu, je potreboval še drugačen pogled na pomemben problem. Ker je slovenščina neprecenljiva in ker nam je mar.