Potrošništvo smo prignali do skrajnosti

Že desetletja se pogovarjamo o odpadkih plastične embalaže, pa nismo še prav nikamor prišli. Ampak, kje je vzrok za ogromne količine odpadkov, ki nas že dobesedno dušijo? V pretirani uporabi plastike za embaliranje prehranskih in neprehranskih artiklov ter uporabi velikokrat nepotrebne embalaže drugje. Danes mora biti že vsak požirek najrazličnejših mlečnih izdelkov embaliran v plastično stekleničko, ki mora biti povrhu še vabljivo pobarvana. Za božjo voljo, pa saj vse to stane! Mi pa smo pripravljeni to plačevati še naprej, tudi če se bomo prav kmalu zadušili s plastiko.

Po poklicu sem veterinar in spomnim se, na primer, da včasih pri svojem delu sploh nismo uporabljali plastičnih rokavic. Vse smo delali z golimi rokami – seveda, zavarovali smo se z različnimi kremami in se po delu temeljito očistili. Veljalo je pravilo, da nekdo, ki je opravil določene preglede pri živalih, potem vsaj en teden ni smel operirati. Pred kirurškimi posegi smo si roke očistili tako, da smo si jih najprej petnajst minut umivali s ščetko in detergentom pod tekočo vodo, potem pa še razkužili s 70-odstotnim alkoholom. Nikoli nismo imeli pri živalih nobenih pooperativnih zapletov, tudi pri zelo zahtevnih ne. Danes pa so že za vsak najmanjši pregled, tudi zunanji, potrebne plastične rokavice, če ne že kar skafander. Veterinarji smo včasih vedeli, da so v govejem blatu tudi antibiotiki – ne ostanki zdravil, ki jih dajemo živalim, ampak nastanejo pri naravnem fermentiranju zdrave zelene krme.

Danes se bo morda kdo zgražal, češ kaj pišem, nihče pa se ne zgraža, ko si za vsako figo nataknemo plastične rokavice ali se na debelo mažemo po telesu s sintetičnimi kremami iz plastičnih tub. Ljudje smo včasih živeli veliko bolj sonaravno, zato tudi nismo ustvarjali toliko odpadkov in nismo se dušili v njih – koliko jih je danes samo zaradi plastičnih rokavic za enkratno uporabo!

Danes se vsakdo boji že svojih lastnih rok, če jih pred tem temeljito ne razkuži, kot da ni dovolj, da jih temeljito umijemo s čisto vodo in milom. Prav s pretiranim razkuževanjem in pretirano higieno zatiramo lastni imunski sistem. Mikrobi se lahko prilagodijo na razkužila in antibiotike, pred preciznimi imunskim celicam pa se ne morejo.

Res bi se morali nad tem potrošniškim vedenjem, ki smo ga prignali do skrajnosti, ker obstajajo tudi alternativne možnosti, samo zavedati se jih je treba in se vrniti k naravnim postopkom, kjer je le mogoče. Plastični odpad nam grozi s katastrofo.