Potresi so v Sloveniji precej pogosti

Kot gradbeni inženir s Primorskega se z obnovo v potresih poškodovanih objektov zelo intenzivno ukvarjam že od leta 1976, ko sem v močno poškodovani vasi Breginj po takratnem potresu bil med prvimi.

Takrat sem odločno nasprotoval obnovi hiš spomeniško zaščitene vasi, čeprav sem običajno vedno bolj privrženec utrjevanja objektov kot rušenja. Tu so bili zidovi grajeni iz okroglega kamenja, ki ga je bilo v bližnji reki Beli dovolj, a so za stabilno gradnjo zaradi gladkih okroglin skrajno neprimerni. Pri utrjevanju zidov sta mi med seboj skozi zid povezana armirana ometa veliko pomembnejša od samega injektiranja, ki pa je vedno nujno pri sanacijah razpok v zidovih.

Takratnemu potresu z magnitudo 6,5 v maju je v Beneški Sloveniji v istem žarišču v Huminu (it. Gemona) sledil še septembra z magnitudo 5,9. Potem smo imeli Primorci v letih 1998 in 2004 še drugi dvojček potresov, ki sta z magnitudama 5,7 in 4,9 z epicentrom v Lepeni v Krnskem pogorju prizadela predvsem prebivalce na Bovškem. Takrat (leta 1998) je bila obnova organizirana s posebnim zakonom, ki je domačinom prepovedal, da bi si sami obnavljali poškodovane hiše. To je bila takrat katastrofalna napaka, saj je bilo veliko slabo obnovljenih objektov po šibkejšem drugem potresu treba porušiti in postaviti nove iz montažnih lesenih konstrukcij! Žal zato takrat ni nihče odgovarjal, verjetno zato, »ker so gradili zakonito«. Ne samo slabo!
Takrat se je obnova vlekla tudi neverjetno dolgo! Taka obnova se v Sloveniji ne sme več ponoviti!

Zelo, zelo nujno pa je v Sloveniji potrebno preventivno protipotresno ojačati veliko število objektov. To niso samo znanstveno dokazano slabo grajene trideset metrov visoke stolpnice iz opeke in lesa, ki so izvedene brez ustreznih jeklenih ojačitev (povezav). Prav tako je nujno potrebno protipotresno takoj ojačati objekte z razpokanimi zidovi na plazovitih terenih! V prvi vrsti omenjam pri tem hiše v vaseh Gradišče nad Prvačino in Šmihel, kjer so bile po »plazovitem« letu 2000 izvedene samo konstrukcije za preprečitev premikanja plazov pod vasjo, na samih stanovanjskih objektih s hudo razpokanimi nosilnimi zidovi pa se ni nič izvedlo niti z načrtovanjem! Poudarjam, objekti na plazovitih terenih, ki jih je v Sloveniji zelo veliko, so na učinke tresljajev potresov najbolj občutljivi že pred razpokanjem, kaj šele po njem! Tam so lahko usodni tudi potresi bolj oddaljenih potresnih žarišč in manjših magnitud!

Kar se pa tiče napovedovanja potresov, sem vsaj za Ljubljano prepričan, da je iz pregleda številnih potresov (16) med letoma 1508 in 1898 po ugotovitvi takrat najdaljše dobe »mirovanja« med dvema potresoma 93 let, možno sklepati, da je verjetnost naslednjega potresa velika, saj traja zdaj mirovanje od zadnjega potresa leta 1898 že skoraj 123 let. Pa tudi če to odmislimo, je bila preventiva še vedno veliko boljša od kurative!