Poskušamo ustvariti malo Sonce na Zemlji – na industrijski ravni (2)

Ne vem, kako naj povem, da me je intervju Poskušamo ustvariti malo Sonce na Zemlji – na industrijski ravni zelo navdušil, da ne bom preveč osladen. Čudovit je projekt ITER, ki bo s fuzijo naredil malo Sonce na Zemlji. K njegovi prepoznavnosti pa sta pripomogla tako gen. direktor B. Bigot kot tudi novinar Boštjan Videmšek.

Zdi pa se mi, da je le treba izreči nekaj pomislekov k človekovemu upanju na tako rekoč brezmejno energijo, ki jo bo ta projekt fuzije vodika omogočil.

Že tisočletja, poudarjeno pa po industrijski revoluciji, izumljamo in ustvarjamo naprave ali kratko kar tehnologijo, ki nam daje nove in nove pripomočke in sredstva za dvig naše blaginje, za pokritje naših tudi najmanjših in nepotrebnih potreb. To deluje že, kot vemo, vse od pamtiveka, da pa to ne bo šlo v tem tempu in po naši naravnanosti v nedogled, nam kažejo čedalje večji problemi, povezani s čistim okoljem, brez katerega ni kakovostnega, lepega in udobnega življenja.

Razvoj vrhunskega energetskega potenciala pa nas kaj lahko uspava, misleč, no, zdaj pa ne bo več problemov s slabim zrakom zaradi pridobivanja energije iz premoga, nafte, lesa – rešeni bomo skrbi za preteče pomanjkanje elektrike kot najuporabnejše oblike poganjanja tako rekoč vsega na tem svetu. Ne, še vedno in še bolj bomo morali paziti, kako se obnašamo.

Kje je torej ne tako nov, pa vendar tudi v tem intervjuju premalo poudarjen, a najbrž nikoli rešljiv problem prostora? Vse se da nekako rešiti – v »rezervi« je še pravo Sonce, njegovo energijo že zdaj znamo dokaj uspešno izkoristiti in bolj ko nas bo sila pomanjkanja energije gnala, bolj jo bomo znali in morali izkoristiti. Tudi ta je ob primerni tehnologiji torej neomejena. No, žal, tudi tu se nam ne bo izšlo, nastal bo kup zdaj še malo zaznanih ali povsem neznanih problemov.

Soočiti se moramo z realnostmi, ki se jim ne bomo ne znali ne mogli ogniti. To pa je predvsem premalo prostora za vse naše dejavnosti in za nas same. Samo avtomobilizem si predstavljajmo, pa nam je takoj jasno, da je prostor čedalje večji problem.

Zmanjkuje nam že tudi prostora za čisto običajno vsakdanjo potrebo po gibanju, pričakovano seveda v kolikor toliko čistem okolju, z lepim razgledom, brez motenj pretiranega hrupa; vsakovrstna zabetonirana in zagrajena okolica to ni (več). Tudi gneča zaradi nas, ljudi (prave procesije), nakazuje, da prostor postaja največja vrednota.

Pri današnjem znanju in ostrini novih in novih težav mislimo vendar tudi na to, v vseh pogledih, da nas je preveč glede na zmožnosti okolja in da je naš planet Zemlja že hudo, hudo prizadet. In predvsem, da so njegove zmožnosti omejene. Kot zdaj kaže realnost, smo tudi mi omejeni. In ker smo taki, se premalo zavedamo omejenosti vsega na tem svetu.
Hotel sem torej reči, da naj nas ne zanese, naj se ne zanašamo preveč na »neomejene« možnosti fuzije, pa čeprav so te realne.