Posek v ljubljanskem krajinskem parku

Meščani Ljubljane, ki se vsak dan zatekamo v park Tivoli in gozdove nad njim, da si malo odpočijemo od »zelenega« magneta za turiste, imamo ta zaščiteni krajinski park iz srca radi, zavedamo se, da gre za našo skupno naravno dediščino, ki bi jo bilo treba nadvse čuvati in ohranjati za naše potomce.

Menimo, da nihče, niti na papirju zapisani lastnik MOL niti Zavod za gozdove nimata pravice sama in mimo vseh, torej mimo različnih strokovnih služb in mimo civilne družbe odločati o usodi teh gozdov, posebej na tako drastičen način. (Mimogrede, je kdo kaj vprašal Zavod za varstvo narave?)

V krajinskem parku poteka popolnoma preobsežno izsekavanje velikih starih dreves (400 predvidenih za posek). Šlo naj bi za pomlajevanje gozda. Oprostite, gozdovi se znajo sami čisto dobro pomlajevati, dokaz je verjetno, da odlično uspevajo, kjer ljudi ni v bližini. Velika stara drevesa so tista, ki prečiščujejo zrak in poskrbijo za hlad – za ljudi, živali, a gotovo tudi za druge rastline. Ali bodo sedanja majhna, mlada drevesa v spreminjajočem se, vedno bolj ogrožajočem podnebju sploh preživela, bodo sploh kdaj zrasla v velika stara drevesa, ki jih človeštvo nujno potrebuje? Tega ni mogoče vedeti. Verjamemo pa, da jim bo ob odsotnosti zaščite starih dreves težje. V vsakem primeru pa bo trajalo desetletja, ko bomo mi (ki tega ne bomo več dočakali), naši otroci in žal tudi naši vnuki brez gozda, v katerem bi poleti našli hlad, mir in sprostitev.

Drevesa so torej menda stara (a naj bi imela še okoli sto let življenjske dobe!), poškodovana, bolna. Nekatera gotovo so, res pa je tudi, da imajo veliko moč regeneracije. Baje naj bi obstajala nevarnost, da bi se ob neurjih ali celo kar tako nekoč podrla. Gotovo, a to so drevesa v gozdu, kjer ob neurjih ni ravno množic, ne stojijo pred kakšno šolo ... Vedno obstaja možnost, da se komu kaj hudega zgodi, a zato ne gre kar povprek posekati celega gozda! To je tako, kot bi ljudem prepovedali voziti avto, ker jim lahko nekega dne postane slabo in se zaletijo. Vsega ni mogoče preprečiti, za nas ta argument torej ne drži. Ne za posek v takem obsegu.

Kdor veliko bere o ravnanju z drevjem in gozdovi po svetu, lahko vidi, kako zelo se v svetu, bolj razvitem od našega, trudijo ohranjati in čuvati stara drevesa – podpirajo jih, celo presajajo, temeljito premislijo, preden jih posekajo. V Ljubljani sekamo stara drevesa povsod in ves čas. Nadomeščamo jih z mladimi, ki pa obkrožena s samim betonom morda sploh ne bodo preživela. Seveda zelo upamo, da bodo, a v poletni pripeki se nam prav smilijo.

Še pred nekaj leti, ko smo zaradi čez pot podrtih drevesih prosili, naj jih odstranijo, je bil odgovor, da jih je treba pustiti zaradi regeneracije gozda. Zdaj pa nenadoma popoln preobrat. Na vpliv takih posegov na živalski svet zaščitenega krajinskega parka pa očitno tako in tako ne pomisli nihče.

Žal težko zaupamo Zavodu za gozdove, od katerega smo pred leti, ko smo se prav tako borili za tivolska drevesa, dobili odgovor (po telefonu), da »kdo nam pa garantira, da bodo naši zanamci tu sploh še hoteli gozd«. Res mi je žal, da se ne spomnim priimka te osebe, a način ravnanja in nekomunikacije se očitno ni spremenil. Mislim pa, da so naši mladi dovolj pametni in ozaveščeni, da jim je jasno, kako pomemben je gozd. Celo če morda niso (bili) vsak dan tam in niso poznali skoraj vsakega drevesa. Mnogi smo jih, a to očitno nikomur ni mar.

Značilen je odziv mestne oblasti, da imamo meščani sicer lahko svoje mnenje in naj kar govorimo, a posek se bo nadaljeval. Očitno še vedno ne razumejo, da je v normalni demokraciji treba upoštevati tudi civilno družbo in meščane, ker oni pač niso drugega kot mestne službe, ki naj bi bile tu zaradi nas in za nas.

V odnosu do tistih, ki so odvisni od nas – rastlin, živali, starejših, najmlajših, kakorkoli deprivilegiranih – se kaže stopnja civiliziranosti in kulture nekega naroda. Gozdovi niso naša last, da z njimi počnemo, kar se nam zdi, ampak smo jih dolžni varovati in zapustiti našim potomcem, kar bi moralo veljati za naravo nasploh ...