Novi obrazi na volitvah – kdo se jih boji?

Tako levi kot desni mediji so v tem predvolilnem času večinoma poenoteni vsaj glede ene stvari. Oboji namreč dušebrižniško opozarjajo na pasti in nevarnosti, ki nam grozijo zaradi potencialno novih igralcev na političnem parketu, še posebno takšnih, ki imajo karizmo. Pa so ti res grožnja volivcem? Ali gre bolj za strah političnih strank in nomenklature, da večina sedanjih poslancev ne bo več izvoljena, ker so izdali zaupanje volivcev s svojim nečastnim delovanjem, ki ni v dobro naše domovine in nas državljanov, temveč le v njihovo osebno korist in korist tujcev?

Poslanci, ki so nedosledni v zagovarjanju programov svojih strank, ki ne spoštujejo niti svojih strankarskih prvakov, kaj šele svojo volilno bazo, ki prestopajo iz ene stranke v drugo ... si vsekakor ne zaslužijo popravnega izpita. Menim, da je za nas državljane manjše tveganje, če se na volitvah odločimo za »nova« imena med ljudmi, ki niso kompromitirani in so se v svojih okoljih že dokazali s svojimi načeli in delom in zato tam uživajo spoštovanje. Poglavitna težava pri tem je, da obstoječa volilna zakonodaja omogoča (namesto demokracije) strankokracijo in ljudem onemogoča aktivnejši neposreden vpliv že na same postopke evidentiranja primernih ljudi. Neredko v parlament niso izbrani kandidati z najširšo podporo in zaupanjem volivcev, prav tako izvoljeni poslanci in funkcionarji dejansko ne odgovarjajo nikomur za nič. Zato bi morala biti sprememba volilne zakonodaje v tem smislu med prioritetami v programih strank, ki si želijo v parlament.

Seveda bomo izbirali med ljudmi in ne med angeli, pa čeprav sedanji oblastniki poskušajo vsakemu najti kakšno napako, ki naj bi jih v očeh volivcev že vnaprej omadeževala. A tudi voditelji KUL nimajo realne podlage za pretirano samovšečno nastopaštvo in izključevanje novih igralcev na politični sceni, saj so zaradi lastne nesposobnosti za dialog in iskanje optimalnih rešitev soodgovorni za globoko krizo v preteklosti, v kateri smo zadnji dve leti. Njihovi prvaki se morajo zavedati, da je za KUL nujno povezovanje in sodelovanje z novimi strankami in njihovimi voditelji – in to brez pokroviteljskega pogojevanja, saj so sicer obsojeni na nadaljnje životarjenje v opoziciji.

Čeprav sedanja vlada z različnimi vavčerji, subvencijami ipd. izdatno (pod)kupuje naklonjenost ljudi – volivcev, vendarle ne kaže spregledati, da je zaradi (slabih) odločitev prav te oblasti zaradi koronavirusa po nepotrebnem umrlo več ljudi, kot bi jih sicer, da nam je zadnji dve leti javno zdravstvo pravzaprav nedostopno in razpada pred našimi očmi, da otroci niso mogli normalno obiskovati šol, da se je policijo izkoristilo in obrnilo proti ljudem, da je proti mirnim protestnikom uporabila nasilna sredstva (specialne enote, konjenica, solzivec, kazni …), da zapravlja za nepotrebne nakupe (orožja), namenja milijardo evrov letno za financiranje Rimskokatoliške cerkve (ki naj bi bila ločena od države), za kulturo in umetnost pa ni nujnih sredstev (npr. za temeljito sanacijo Drame), da omogoča razprodajo državnega premoženja tujcem …

Predsednika države in vlade se hlapčevsko klanjata tujcem in potvarjata zgodovino lastnega naroda, namesto da bi se postavila za svoj narod, da bi branila suverenost naše države. Namesto da bi se distancirali od vojn, ki niso naše vojne, ter od vsakršnega nasilja, nas s servilnostjo pahnejo v »koalicije voljnih« v okviru Nata in tako naredijo za soodgovorne v vojnah z državami, ki nas ne ogrožajo.

Ne, takšnih voditeljev in takšnih poslancev resnično ne potrebujemo. Zato si želim čim več »novih« obrazov, ki ne bodo takšni kot dosedanji. Zato obžalujem, da politika ne zanima (in si želim, da bi si glede te odločitve premislili), na primer, Aleksandra Čeferina, Nike Kovač, Teje Jarc, Dragana Petrovca ... (lahko bi naštel še vsaj 50 ljudi, ki v mojih očeh zaradi njihovega dosedanjega angažmaja uživajo spoštovanje in občudovanje, kot tudi, na primer, Dušan Keber). Potrebujemo ljudi takšnega kova, ki jim ne bo mar le zase in ki so dokazali, da so načelni in imajo pogum ter da je mogoče delati tudi drugače.

Ja, tako pozicija kot opozicija imata upravičeno razlog za strah pred pojavom novih obrazov in zato oboji svarijo pred njimi, čeprav lahko le novi obrazi (in nove stranke) poskrbijo za preboj iz mlakuže našega (političnega) vsakdana.