Ministrstvo podpira samovoljno direktorico CSD Ljubljana

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pod vodstvom ministra g. Janeza Ciglerja Kralja še vedno podpira direktorico Centra za socialno delo Ljubljana (CSD Ljubljana).

Skrb vzbujajoče je dejstvo, da minister ne ukrepa zoper direktorico, ki je kršila zakon, kot mu to nalaga 56. člen zakona o socialnem varstvu.

Višje delovno in socialno sodišče je namreč izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je vodstvo CSD Ljubljana novembra 2021 nezakonito odpoklicalo predstavnika zaposlenih in hkrati predsednika sveta zavoda.

Do odpoklica predstavnika zaposlenih je prišlo, potem ko je kot predsednik sveta zavoda CSD Ljubljana sklical sejo, na katero je uvrstil točko dnevnega reda: predlog razrešitve direktorice. Do te seje, ki je bila zaradi jesenskih slabih epidemioloških razmer prestavljena, zaradi njegovega odpoklica kasneje ni prišlo. Predsednik tega organa direktorici očita odgovornost za zelo slabe razmere v ustanovi. Očita ji nerazvojno naravnanost, preslabo poznavanje socialnega dela, odsotnost strokovne vizije, neustrezno kadrovsko politiko, ko tudi najzahtevnejša delovna mesta zasedajo začetniki, utišanje in ustrahovanje zaposlenih, pretiran nadzor zaposlenih, nepriznavanje strokovne avtonomije zaposlenih, birokratiziranje ustanove idr. Predsednik sveta zavoda ji očita tudi rušenje demokratične strukture opravljanja ustanove, ko da nezakonito odpoklicati predstavnika zaposlenih s tega organa, ko nadzira vhodno in izhodno pošto sveta zavoda, ki je njej nadrejeni organ. Očita ji celo prestrezanje izhodne pošte tega organa, ki nato ne dospe do naslovnika idr.

Višje delovno in socialno sodišče je razsodilo, da je direktorica kršila zakon, ko je omogočila nezakonite volitve, na osnovi katerih je bil s podporo manjšine odpoklican predstavnik zaposlenih in hkrati predsednik sveta zavoda CSD Ljubljana.

Direktor ni pristojni organ, ki naj sprejme pravila, po katerih se izvedejo volitve v organ, ki mu je nadrejen, še najmanj pa taka pravila, ki omogočajo odpoklic že na osnovi 30 odstotkov zbranih opredelitev zaposlenih, je v svoji sodbi zapisalo sodišče. Skrb vzbujajoče pri tem pa je tudi to, da je pri tem direktorico podprlo ministrstvo, ki je v času izvedbe spornih volitev izdalo pisno mnenje, v katerem navajajo, da je direktorica pristojna za izdajo takih navodil, in v svojem pisnem mnenju ne problematizirajo niti tega, kakšna pravila za izvedbo takih volitev je sprejela – na primer, da lahko že manjšina sprejme odločitev tudi proti volji večine, kot se je nato zgodilo v našem primeru. Šele sodišče je zaščitilo pravni red in demokratične standarde pri upravljanju javnih zavodov in hkrati sporočilo ministrstvu, da je sodelovalo pri kršenju zakona in pravnega reda. Navedeno kaže na surovo zlorabo oblasti na ravni upravljanja z javnim zavodom, ki je mogoča le ob podpori ministrstva. Skrb vzbujajoče je tudi to, da direktorica to podporo ministrstva kljub jasno zapisani sodbi še vedno ima. Ministrstvo je namreč o vsem ves čas ažurno informirano.

Pri vsem navedenem ni nič manj skrb vzbujajoče, če ministrstvo ne pozna prava, kot je skrb vzbujajoča možnost, da so zavestno podprli direktoričino kršenje zakona in pravnih norm.

Na neustreznost delovanja je vodstvo centra predhodno opozoril tudi sindikat.

Temu je težko reči drugo kot samovolja oblasti. S strani ministrstva pomeni, da so z omenjenim pisnim mnenjem sporočili, da podeljujejo soglasje direktorjem javnih zavodov, da po svoji volji sprejemajo pravne akte, kot jih sami hočejo, tudi ko ti niso v skladu z zakonom in pravnim redom. Sporočajo tudi, da dovoljujejo, v našem primeru celo nedvomno in jasno podpirajo, rušenje zakonsko določenih razmerij v hierarhiji upravljanja javnih zavodov. Direktorici so priznali pravico, da piše navodila za organ, ki ji je nadrejen in jo po svojem položaju v strukturi upravljanja nadzira. Gre za organ, ki ima med drugim pristojnost, da imenuje in razrešuje direktorja. Priznali so ji pravico, da napiše pravila, celo taka, po katerih lahko že manjšina s 30 odstotki glasov odpokliče predstavnika zaposlenih iz organa upravljanja.

Vse navedeno kaže na uzurpacijo oblasti v ustanovi, mimo demokratičnih varovalk in demokratičnih pravil.

Očitno gre pri tem za preslikavo vrednot in prakse ministrstva na nižje ravni, v našem primeru na ravni direktorja/ice. Drugače se njihove podpore direktorici ne da razložiti. Direktorici namreč že tretja zaporedna garnitura na ministrstvu dovoljuje, da se do podrejenih vede na nedemokratičen in samovoljno avtoritaren način.

Direktorica si je pod seboj ustvarila strukturo slepo podrejenih pomočnikov. V tem času sta v odhodu še zadnja dva pomočnika posameznih enot izpred časa, ko je ona prevzela vodenje ustanove. Nove pomočnice direktorice, ki so v vlogi vodij enot, so ji brezpogojno podrejene in vdane. Ustvarila je pogoje, v katerih ni veliko možnosti, da bi center za socialno delo preživel kot demokratična in vsebinsko kvalitetna strokovna ustanova, saj se iz dneva v dan spreminja zgolj še v socialni urad zbirokratiziranih uradnikov, ki delujejo po principu slepega sprejemanja ukazov od zgoraj navzdol. V praksi pomeni to izgubo kvalitetnega javnega socialnega servisa, ki naj pomaga ljudem v stiski.

Zaradi vsega navedenega ustanovo masovno zapuščajo tudi dobro usposobljeni strokovnjaki, ki jih v veliki meri nadomeščajo manj usposobljeni. V posledici pomeni to, da marsikje tudi strokovno najbolj zahtevna delovna mesta zasedajo začetniki in ljudje, ki po poklicu niso socialni delavci, ampak, na primer, upravni delavci. Samovoljno in avtoritarno vodenje ustanove vodi v izjemno visok osip v vrstah zaposlenih. Predlansko leto je bilo za ustanovo 155 razpisov za prosta delovna mesta, lansko leto (2021) pa že 180, od skupaj 350 delovnih mest.

Minister pa ob vsem tem direktorici očitno še zaupa, člani sveta zavoda CSD Ljubljana, kot organa upravljanja, pa prav tako, saj so ji na nedavno začeti seji, ob poznavanju vseh navedenih podatkov, podelili visoko oceno uspešnosti (90 odstotkov). Ob vsem tem nas lahko upravičeno zaskrbi, komu so dani v roke vzvodi odločanja. Ob vsem navedenem je na mestu tudi vprašanje, kaj vodi ljudi, ki odločajo v opisanem primeru, če se jih ne dotaknejo vsi predstavljeni podatki in argumenti.

Nevzdržno je, da oblastna struktura ustvarja in ohranja razmere, po katerih lahko pomembne ustanove vodijo ljudje, ki se v svoji samovolji ne ustavijo niti pred zakonom in ga kršijo, čeprav so mnogi med njimi, kot na primer direktorica CSD Ljubljana, pravniki. To kaže na oblastniško aroganco, ki je ne bi smel podpirati noben minister.