Kukavičje jajce v gnezdu demokracije

Pet ustavnih pravnikov, med njimi dr. Ciril Ribičič, je v prvem delu letošnjega leta na predlog predsednika republike napisalo ekspertizo o skladnosti volilnega sistema z ustavo. V intervjuju, objavljenem v Sobotni prilogi dela 12. oktobra, pa je dr. Ribičič med drugim omenil, da je bila peterica zagovornik bolj poglobljene reforme volilnega sistema za razliko od dveh rešitev, ki ju ponujajo minimalistične spremembe, za katerimi formalno »stoji« ministrstvo za javno upravo (MJU).

Kot eden izmed soavtorjev predloga kombiniranega volilnega sistema – pripravljenega leta 2014 v Zvezi društev upokojencev Slovenije (ZDUS) in podprtega s 5700 podpisi volivcev – cenim omenjeno stremljenje ustavnih pravnikov, do njihovega predloga sprememb volilnega sistema pa sem po dolgoletnih izkušnjah s to problematiko vseeno kritičen. Zavedam pa se, da je politika – in določitev volilnega sistema je ena njenih najpomembnejših sestavin – umetnost možnega in izvedena iz soočanja interesov tistih, ki so pripuščeni k temu soočanju.

Seveda si je treba včasih tako pripustitev tudi priboriti oziroma ustvariti vzdušje, v katerem se o nekem pomembnem družbenem vprašanju lahko izrečejo vsi prizadeti oziroma vsaj zainteresirani. V spominu imam udarno pisanje dr. Petra Jambreka iz leta 1987 o vsebini predlaganih sprememb ustave SFRJ, ki je s pomočjo takrat zelo aktivnih javnih občil to tematiko z vso silovitostjo potisnilo v žarišče javnega prostora in posledično po sprejemu ustavnih dopolnil k ustavi SRS dne 27. septembra 1989 privedlo do demokratične ustave RS in volitev v letu 1990. Dr. Tone Jerovšek je na letošnji proslavi ob obeležitvi 30. obletnice sprejema teh dopolnil pri predsedniku republike spomnil predsednika državnega zbora (DZ) mag. Dejana Židana, da so bili zakonski predpisi, povezani z uveljavitvijo demokratične volilne zakonodaje, sprejeti s sodelovanjem vseh zainteresiranih v vsega treh mesecih po sprejemu dopolnil, in to v bistveno zahtevnejših političnih razmerah, kot jih imamo sedaj.

Objavljeni intervju z dr. Ribičičem naj bi bil zato vzvod, da poslanci kot temeljni nosilci naloge za spremembo volilne zakonodaje razmislijo o potrebi pozorno prisluhniti tudi stališčem, ki jih ima v zvezi s to spremembo civilna družba. Vsaj njeni »volilno osveščeni« deli se zavedajo pomena pričakovanih sprememb, ki bodo ta del zakonodaje utegnile »zacementirati« za neko daljše obdobje, pa zato aktivno iščejo poti in prostor, da izpostavijo in uveljavijo ideale demokracije na področju volilne zakonodaje.



V nasprotju s težnjo strank, da ohranijo monopol nad volilno zakonodajo, smo v civilni družbi mnenja, da se ideali demokratične družbe na tem področju udejanjajo skozi načela, po katerih imajo (tudi strankarsko neorganizirani) državljani: dejansko, ne le navidezno možnost kandidirati (tudi izven strankarskih list) in biti po uravnoteženi volilni kampanji izvoljeni v DZ; ustrezno predstavljeno ponujeno izbiro (razpolagali naj bi z zadostnimi informacijami o kandidatih, smiselno naj bo vgrajeno domicilno načelo, glasovnica mora biti pregledna); možnost nevezane večstranske ter po izidih prvega kroga glasovanja kvalificirane zožene izbire med kandidati v naslednjem krogu glasovanja; večji vpliv na izid volitev (volivec naj ima vsaj dva glasova, celo tri, če pride do glasovanja v drugem krogu); možnost učinkovitega nadzora nad poslanci (izvolitev konkretnega poslanca volilnega okraja, možnost odpoklica poslanca s ponovnimi volitvami).

Žal ne v uradni različici predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o volitvah v državni zbor (DZ) z dne 10. junija 2019 (MJU) ne v sicer nedvomno boljšem predlogu ustavnih pravnikov ni niti koraka v smeri zmanjševanja prevelikih ovir, določenih za sodelovanje neodvisnih kandidatov v volilni tekmi. Ob tem naj spomnim, da so slovenska občila letos sicer kar na vidnih mestih kritično omenjala dogodke v Rusiji, povezane z delovanjem moskovskih oblasti, ki so v tem poletju preprečile množično kandidiranje neodvisnih kandidatov na volitvah za moskovski mestni svet.

Ob prihodu na že omenjeno proslavo ob 30. letnici sprejema ustavnih dopolnil sem se na kratko zapletel v pogovor s cenjeno nekdanjo poslanko, ki je moje zavzemanje za več demokracije v naši volilni zakonodaji nekoliko v šali komentirala z besedami »preveč demokracije škodi«. Najbrž bi ji kazalo pritrditi, če bi k besedi »demokracija« dodala še besedo »nenadzorovane«. To so po stoletjih nenadzorovane parlamentarne demokracije spoznali tudi v Veliki Britaniji in z zakonom iz leta 2015 omogočili odpoklic poslanca (angleško recall petition) ter ga v volilnem okrožju Brecon in Radnorshire letos tudi uspešno izvedli.
V isti državi smo bili letos hkrati priča tudi poskusu Johnsonovega zaprtja parlamenta, kar je Janez Markeš v Delu 31. avgusta komentiral z besedami, da »bi morali v primeru suspendiranja parlamentarne demokracije (…) s pozicije izvršne moči zvoniti alarmni zvonci po vsem svetu«.

Sam bi bil novinarski srenji v Sloveniji hvaležen, če bi ob uradno ponujenih spremembah volilne zakonodaje v Sloveniji, ki so zame kukavičje jajce v gnezdu demokracije, kritiko nedemokratičnega dogajanja glede udejanjanja oblasti ljudstva v Rusiji in Veliki Britaniji osvetlili tudi na primeru spreminjanja volilne zakonodaje v Sloveniji.

Podrobnejša obrazložitev ostalih treh načel za idealno demokracijo je bolj ali manj podana s stavkom »moč ljudem, ne strankam«, s katerim se zaključuje intervju z dr. Ribičičem. Pot iz zdaj prevladujoče strankokracije v tako demokracijo pa lahko državljani tlakujemo le s širšo družbeno akcijo vseh, ki jim ni vseeno, kdo in kako nas zastopa v DZ.