Katastrofa s Slovensko vojsko

Državljani, ki verjetno najteže in najbrž tudi najbolj čustveno spremljamo nezavidljivo vsesplošno slabo stanje s Slovensko vojsko (SV) in v njej sami, smo zagotovo njeni nekdanji pripadniki. Posebej tisti, ki smo iz slovenske TO skozi aktivno sodelovanje v vojni za slovensko samostojnost vstopili v njeno poklicno sestavo z najbolj iskrenimi nameni in ideali.

Ob že (pre)mnogih presekih skrajno zaskrbljujoče situacije je bilo že večkrat doslej videti, da je slabo stanje doseglo nepresegljivo dno, a je vsakič znova jasno, da še ni tako. Razlogi za to, ki jih v javnost raznašajo mediji, temeljijo bolj ali manj na nestrokovnih in neiskrenih ocenah, po izjavah politike – politikov in ozkega kroga vrha vojske, ki je že dolgo let le poslušni podaljšek politike, ne pa strokovno in po sposobnostih nesporni vrh slovenske vojaške sile.

Brez radikalne spremembe obravnave vojske – prvenstveno kot državotvorne institucije, orodja v rokah države – skorajšnjih izboljšanj stanja ni videti! Ne glede na zadnje formalno korektno imenovanje na vrh slovenske vojaške piramide je evidentno, da je nad resnično zavzetostjo za ureditev razmer v SV prevladalo hotenje po (nacionalno in mednarodno) populističnemu učinku odločitve, v tem pogledu zelo sorodnih vrhovnega poveljnika slovenskih obrambnih sil in aktualnega ministra za obrambo. Stranski učinek odločitve pa naj bi bila zagotovljena neomajna poslušnost – ne glede na realno pričakovane posledice – ter preusmeritev pozornosti od resničnih problemov.



Ena izmed teh posledic je ravnokar izvedena zamenjava prvega častnika poveljstva sil SV. Izkazovala naj bi odločnost civilnega nadzora nad vojsko oz. nadrejenih v hierarhiji poveljevanja SV? Ker je šlo pri nočnem streljanju na Počku za dvostransko, mednarodno, torej vnaprej dogovorjeno in usklajeno vojaško urjenje, se v demokratičnih državah nedvoumno ve, kje in kdo najprej odobri, podpiše takšno urjenje z vsemi podrobnostmi in kdo na tej osnovi izdela izvedbene dokumente, ukaze, ter jih skladno izvede. Ministrovi ostri odzivi, ki so jih s komentarji strokovno nekritično povzeli mediji, so tako na trhlih nogah, neresnični, odstavljeni visoki častnik pa predvsem pesek v oči oziroma po vojaško: »zavajalni manever«.

Kako iz zagate, kako naprej? Zagotovo najprej – radikalno, temeljito in odgovorno, s spremembo odnosa politike do vojske, bolje rečeno, s temeljito povečanim vedenjem o vojaštvu v slovenski politiki oz. med aktualnimi politiki! Kako naj, kot do nedavno, skoraj še najstnik, z nedokončanim visokošolskim študijem, četudi obramboslovja, ki niti prostovoljsko ni okusil vojaštva, vodi pristojno parlamentarno obrambno telo, civilno nadzira vojaški vrh in mu strokovno parira? Nepreklicno in nemudoma je treba preseči povišanja in imenovanja najvišjih častnikov SV na osnovi subjektivnih ocen (o dojemljivosti za poslušnost, ubogljivost in tako naprej) nad strokovnimi kompetencami in neuklonljivi odločnosti izvajanja usmeritev in ukazov! O spremembah v politiki se bo le-ta morala odločiti sama – oziroma zanjo, bolj premišljeno kot doslej, državljani, torej volivci. Iz sedanjega, sicer formalno ustreznega možnega nabora častnic in častnikov SV bo realno težko najti najprimernejšo/ega za sam vrh vojaške hierarhične piramide.



Večletno kontaminiranje je seglo vsaj za eno raven niže. Kako naj ne bo nekdanji namestnik/ca najvišjega na položaju v SV povsem nepristransko (so)odgovoren/na za učinke odločitev zamenjanega predpostavljenega? V skrajno ozkem možnem objektivnem naboru (strokovnost, jasna vizija, izkušnje, tudi mednarodne, psihofizična in starostna primernost, človeški značaj ...) aktivnih in nedavno upokojenih častnikov SV ni velike izbire, je pa – če bo le politika sposobna dojeti resnost situacije s slovensko vojsko in v njej, preseči strankarske in osebne interese posameznih političnih veljakov ter samovšečno populistično usmerjenega aktualnega vrhovnega poveljnika. Če bo torej zmožna preseči vse to ter Slovensko vojsko znova postaviti v položaj in izključno za naloge (orodja) v rokah (slovenske) države!