K 30. obletnici slovenske ustave

Avtorica članka pod naslovom K 30. obletnici slovenske ustave v Sobotni prilogi 24. decembra v rubriki Prejeli smo obravnava problem, ki je potreben temeljite razprave. Menim, da je to primerno pred prihajajočimi splošnimi volitvami.

Zdaj veljavna določila 64. člena ustave ne diskriminirajo le nepriznanih narodnih skupnosti, temveč vse volivce. Privilegirajo pa volivce italijanske in madžarske narodne skupnosti. S tem, da imata njihova predstavnika enake pravice kot ostali poslanci, sta dejansko postala jeziček na tehtnici odločanja. Vsakokratni vladi omogočata, da vlada tudi po tem, ko nima več večine v državnem zboru (DZ). Najbolj očitno se je to pokazalo, ko je desnica imela 45 poslancev, levica pa 43 in sta manjšinca omogočila doseči levici 45 glasov.

Postalo je tudi očitno, da parno število poslancev blokira delo DZ. Pred leti je šele prestop poslanca desnice Pucka k levici omogočil Drnovšku sestaviti vlado. Čeprav je na volitvah zmagala desnica, je levica vladala skoraj ves mandat (tri leta in pol). Desnica je v tožbi na Ustavno sodišče RS navedla, da je diskriminirana, ker imata poslanca manjšin enake pravice kot poslanci, izvoljeni na splošnih volitvah. Na ta način ima volivec obeh manjšin dva glasova – enega, ko voli poslanca manjšine, drugega na splošnih volitvah. Zaradi tega vlada ni izvoljena demokratično. Ustavno sodišče je tedaj pritožbo desnice zavrnilo. Obrazložilo je svojo odločitev z razlogi, ki nasprotujejo zdravemu razumu. Potrdilo je sicer, da gre za diskriminacijo, ki pa je pozitivna! Šlo naj bi za pozitivno diskriminacijo. V pravno terminologijo je z očitnim namenom, da podpre levico, uvedlo nelogičen termin.

Tako je nastalo pozitivno zlo, ki poraja zlo že 30 let! Samo v medicini je negativen test pozitiven, ne more pa biti pozitivna diskriminacija, saj je prepovedana in kaznivo dejanje. Tipično za naše razmere je, da so mediji levice izraz pozitivna diskriminacija hvalili. Nekaj podobnega počne zdaj desnica. Levica pa godrnja, ker mora jesti godljo, ki jo je sama skuhala. Skrb vzbujajoče je dejstvo, da je to stanje težko odpraviti, saj služi vladajočim, tako levim kot desnim. Poleg tega je za spremembo ustave potrebna dvetretjinska večina v DZ. Samo dejstvo, da tako stanje škodi toliko opevani demokraciji, torej nam vsem, očitno nima politične teže.

V 15. členu Ustave RS je sicer zapisano, da je za človekove pravice zagotovljeno sodno varstvo. Ni dvoma, da gre za kršitev človekovih pravic. Tudi v uvodoma omenjenem članku je naveden primer, ko je ustavno sodišče zavrglo pobudo, temelječo na 15. členu ustave, sklicujoč se na 160. člen ustave, ki določa pristojnosti ustavnega sodišča. V tem členu res ni navedeno, da odloča o pritožbi v smislu 15. člena ustave. Ta člen mi daje pravico (sodno varstvo), ki je ne morem uresničiti. Če uporabim terminologijo, ki pozna pozitivno diskriminacijo, je sodno varstvo le negativna pravica, ker ni sodišča, ki je za to pristojno.

Avtorica članka K 30. obletnici slovenske ustave piše o tej pobudi v zvezi z ustavnim priznanjem nepriznanih manjšin. Pobuda gre v smeri dopolnitve 64. člena ustave in je podana v obliki memoranduma, ki so ga podpisali predstavniki manjšin. Z ustavnim priznanjem bi manjšine pridobile legalno potrditev v postopku, ki se opira na deklaracijo DZ iz leta 2011 in deklaracije ES. Brez dvoma je pobuda koristna, ker aktivira prizadete, da si pomagajo sami. Menim pa, da bi bilo treba zastaviti pobudo bolj široko. Dejansko niso diskriminirane samo nepriznane manjšine, diskriminirana je tudi večina in ta nam je potrebna. Zato ni dovolj, da se 64. člen dopolni, treba ga je odpraviti!

Status manjšin je treba urediti za vse enako. Ustava vsebuje tudi druge pomanjkljivosti in neskladnosti, zato jo je treba v celoti reformirati. To lahko dosežemo tako, da volimo stranke, ki bodo imele to v svojem programu. Če ne, smo nepriznani primorani – tako kot memorandum in brez predsodkov – ustanoviti politično stranko, na splošnih volitvah voliti naše poslance in po tej poti doseči priznanje.