Jek 2: David proti Goljatu?

Slovenski jedrski lobi je solidno organiziran. Velika skupina strokovnjakov že četrt stoletja spremlja razvoj in trženje tega področja, pripravlja študije in načrtuje ta projekt. V obdobju od leta 2000 do 2013 sem imel to srečo, da sem iz prve roke zvedel, kaj je novega pri snovanju Jeka 2 (uporabljam kratico, kot smo jo takrat, seveda pa nimam nič proti kratici Nek 2). V moji e-knjigi »ABC+ celovitega obvladovanja projektov« je prikazanih kar nekaj fragmentov iz obsežnih priprav tega projekta. Že takrat sem bil poučen tudi o presoji vplivov na okolje, o variantah lokacije, o vplivih vodá in o možnostih koriščenja odpadne toplote iz Jeka 2 (daljinsko ogrevanje naselij). O tem se sedaj v javnosti kaj dosti ne sliši. Seveda, tehniški vidiki Jeka 2 so bili in so obdelani na visoki strokovni ravni. Sedaj so tudi že znani najnovejši finančni vidiki te velikanske (goljatske) naložbe – odvisno od moči od 10 do 16 milijard evrov. Martin Novšak, dolgoletni direktor Gen Energije, sedaj upokojenec, trdi: »Prihodnosti brez jedrske energije si ne predstavljam.« Enakega mišljenja je večina slovenskih energetikov.

Za razvoj brez jedrske energije bo treba izkoristiti prav vse druge (seveda obnovljive) vire: morali bi tui preusmeriti toplotne črpalke iz zraka na podtalnico in krepko povečati rabo vetrne energije. FOTO: Dejan Javornik

Nasprotniki jedrske prihodnosti smo vse prej kot poenoteni in organizirani. Nimamo močnega strokovnega jedra, ki bi pripravljalo celovite rešitve brez vključevanja jedrske energije. Poznamo le velik nabor pomislekov proti goljatski naložbi. Naj jih naštejem:

Ali bo država zmogla to finančno breme in odplačevanje dolgov (v bodočnosti, ko bo veliko breme dolgov tudi iz drugih logov zadolževanj)?

Ali bo cena naložbe znižana s sovlaganjem (ne le naše južne sosede)? Izkušnje z Jekom 1 so lep primer, da je »španovija« na državni ravni zelo težavna, bolj se obnesejo sovlaganja na podjetniški ravni (primer: kanadsko-ameriške elektrarne).

Ali bomo znali izpeljati naložbo res v celoti, česar pri Jeku 1 nismo znali? Ob otvoritvi Jeka 1 leta 1980 bi moralo biti dopolnjeno elektroprenosno omrežje (to je bilo zgrajeno dve desetletji kasneje) in začeti bi se morala gradnja skladišča jedrskih odpadkov (to šele bo, hrvaški del pa je še vedno neznanka. O hrvaški Prevlaki pa sploh ni nič slišati …

Ali bomo znali obvladovati vsa tveganja, ki so vezana na gradnjo prototipa jedrske elektrarne, saj na trgu (razen na Kitajskem) ni tovrstnega serijskega proizvoda?

Ali ne bo naložba v Jek 2 popolnoma ustavila drugih potrebnih naložb v energetiki? Jedrska elektrarna lahko kakovostno zagotavlja stalno pasovno energijo, ne more pa služiti za uravnavanje dnevnih nihanj porabe. Zato je nujno, da so poleg jedrske elektrarne na voljo tudi viri, ki so zmožni tega uravnavanja, in seveda pametna omrežja.

Kako visok bo iz naložbene prakse znani »balkanski naložbeni faktor«? Se sprašujete, kaj je to? To je faktor, ki je vedno večji od enke, s katerim se bistveno povečajo začetni stroški naložbe. Spremljal sem gradnjo finske JE Olkiluoto 3. Tu je bil takrat faktor 1,6 – kar pomeni podražitev za 60 odstotkov. Balkanski faktor na severu? Glavni dobavitelj je bila francoska Areva s podizvajalci iz bolj južnih krajev. Ta faktor bi jaz kar posplošil in ga imenoval »mediteranski«. Najvišjo stopnjo pa je dosegel pri gradnjah za olimpijske igre v Sočiju, pri nas pa v primeru Jeka 1 ob zamenjavi uparjalnikov: izdelava v Nemčiji, montaža v Španiji in zelo drag prevoz v Krško – vse skupaj dražje, kot če bi zgradili halo z opremo za montažo in izvedbo v Krškem.

Slovenski jedrski lobi je solidno organiziran. Velika skupina strokovnjakov že četrt stoletja spremlja razvoj in trženje tega področja, pripravlja študije in načrtuje ta projekt. FOTO: Blaž Samec FOTO: Blaž Samec

Za razvoj brez jedrske energije bi potrebovali popolnoma drugačen NEPN (nacionalni energetski in podnebni načrt), kot bo jeseni sprejet v državnem zboru. Izkoristiti bo treba vse, prav vse druge (seveda obnovljive) vire:

– uporabiti geotermalno energijo večjega obsega;

– preusmeriti toplotne črpalke iz zraka na podtalnico; krepko povečati rabo vetrne energije (zanimivo, da v mnogih deželah vetrnice ne motijo ptic, turistov in prebivalcev toliko kot pri nas);

– izboljšati sončne celice (zaščita proti toči, e-udaru in požaru); zgraditi nove hidroelektrarne z novejšo tehnologijo nižjih jezov na primernih vodotokih. To pomeni, ne na hudourniški Savi, ampak na primernejši Muri. (Kaj? Bogokletje! Toda na avstrijski Muri so elektrarne, več turizma kot v Pomurju in avstrijskemu kmetu naš lahko le zavida.);

– rabili bi več malih hidroelektrarn z novimi rešitvami (npr. HE na Arhimedov vijak);

– več bi morali vložiti v samozadostnost z akumulacijo energije (sonce, veter in vodik);

– zgraditi bi morali črpalno hidroelektrarno (ČHE) Kozjak, ki bo optimalnejša kot ČHE Avče ob nizkem vodostaju Soče. Elektrarn na plimo – oseko pri nas seveda ne bo, možna pa je osmotska elektrarna (v Piranskem zalivu ob izlivu Dragonje. Seveda so še druge možnosti – ne pozabimo na nove tehnologije kogeneracij in znižanje potreb po energiji (izolacije stavb, razvoj manj energetsko požrešnih industrij in storitev ter potrošniških izdelkov in navad).

Kaj res ni prihodnosti brez jedrske energije? (Preblisk: bo naša severna soseda preživela brez Jeka?) Bo jedrski Goljat premagan? Če bo, bo to grenka zmaga. Prihajajo leta brez gospodarske rasti s povečanim bremenom dolgov in krepko povečanim deležem nedejavnega prebivalstva. Prihajajo leta, ko bo treba živeti bolj skromno in v vseh pogledih (ne le energetskih) bolj varčno. Ko bomo večinsko uporabljali javni promet (kakršen pač bo) in bomo morali pozabiti na e-avtomobile višjega razreda in ko se bodo naravovarstveniki, ki so »proti«, končno poenotili glede sprejemljivih, stvarnih (včasih tudi bolečih) rešitev naše energetske prihodnosti.