Count-up ali Obramba slovenskega učnega jezika na univerzah pred lokalnim ropom*

Dne 27.6.2019 sta akad. prof. dr. Boris A. Novak in prof. dr. Dean Komel na ključne državne inštitucije visokošolskega izobraževanja, na Senat Univerze v Ljubljani (samo UL, ne pa tudi na druge javne univerze v Republiki Sloveniji) in tudi na širšo javnost naslovila pismo z naslovom »Countdown ali Obramba slovenskega učnega jezika na univerzah pred globalnim ropom«.

V njem polemizirata s predlaganim 8. členom novega zakona o visokem šolstvu, ki pravi, da »visokošolski zavodi lahko v tujem jeziku izvajajo študijske programe, če se ti programi vzporedno izvajajo tudi v slovenskem  jeziku«. V tem pismu avtorja slovenskim visokošolskim in znanstveno-raziskovalnim institucijam pripisujeta toliko – zelo blago rečeno – netočnosti, da je treba temu javno oporekati. Za visokošolske učitelje, raziskovalce in študente so neresnične, izrazito podcenjujoče in žaljive.

Naj najprej navedem nekaj ključnih ekonomskih podatkov, ki ključno vplivajo na to, kako v zvezi s poučevanjem v tujem jeziku ravnamo visokošolske inštitucije v Sloveniji. Delež slovenskega bruto domačega proizvoda znaša 0,05% svetovnega BDP.  Slovenija je v letu 2018 izvozila za preko 67% BDP in uvozila za slabih 67% BDP, tako da je njena izpostavljenost do svetovnih trgov blaga in storitev 134% BDP. V Sloveniji deluje tudi Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani (EF UL). EF UL ima 244 partnerskih šol v 58 državah sveta na vseh kontinentih. Letno iz tujine »uvozi« 410 študentov (študentov, ki na EF UL pridejo preko študentske izmenjave ali se neposredno vpišejo na fakulteto), na študijsko izmenjavo letno »začasno izvozimo« (pošljemo na semestrsko ali enoletno študijsko izmenjavo v tujino) 280 študentov samo iz EF, tu pa so še vse ostale članice UL. Med večjimi državami, iz katerih k nam prihajajo študentje na študij, so Francija, Nemčija, Portugalska, Španija, Češka, Poljska ter – precej manj poznano v širši javnosti –Kanade, Kitajske, Avstralije in Turčije. Te dni se začenja poletna šola z 450 udeleženci iz več kot 40 držav. Z nekajkrat nižjimi proračuni od sorodnih šol po Evropi kot edini dosegamo zahtevne kriterije treh glavnih mednarodnih visokošolskih akreditacij v ekonomsko-poslovnem svetu (EQUIS, AACSB, AMBA), ki nam dajejo zadovoljstvo in samozavest, da delamo dobro. Na prvi stopnji bolonjskega programa izvajamo poleg v slovenščini tri programe tudi v angleščini, na podiplomski stopnji pa je takih programov 10. Rezultati dela naših študentov so vidni kjer koli po svetu. Na primer, podatkovna baza Bloomberg, ki je globalni standard pri virih podatkov v finančnem svetu, vsebuje tudi poimenski seznam finančnih analitikov in oceno uspešnosti njihovega preteklega dela. Na njem je nekaj mojih najboljših študentov.

Vse te podatke o delovanju EF UL naštevam zato, ker so zrcalni odsev ekonomskega položaja Republike Slovenije. Ta pa je objektivno dan od zunaj. Nismo se ga izmislili visokošolski učitelji in raziskovalci.
Sedaj pa k pismu prof. Novaka in prof. Komela. Avtorja najprej celotno visokošolsko srenjo obsodita kraje in sicer »…z nezakonito uporabo javnih sredstev, namenjenih študiju v slovenščini.« To seveda ni res. Ta sredstva se ne »nezakonito porabijo«, temveč se namenijo za izvedbo študijskega procesa, ki Republiki Sloveniji omogoča dolgoročni obstoj v danih ekonomskih razmerah. Področje je zakonsko seveda urejeno že sedaj v Zakonu o visokem šolstvu (ZViS-UPB3). V njem v 8. členu lepo piše, da je učni jezik slovenščina, da pa se smejo po relativno ostrimi pogoji izvajati programi v tujem jeziku. Na primer, če na programu delujejo gostujoči visokošolski učitelji iz tujine ali pa je vanje vpisano večje število tujih študentov. Opredeljuje ga tudi Statut UL v 89. členu: »Učni jezik na univerzi je slovenski. V tujem jeziku se lahko izvajajo študijski programi v skladu z zakonom in jezikovno strategijo univerze.« Ne smemo pozabiti niti, da izvajanje programov v angleščini ne omogoča samo, da so naši študenti kasneje v njihovih poklicnih karierah mednarodno konkurenčni. Že daleč pred tem jim odpira vrata na tuje institucije preko izmenjav študentov, kjer se prav tako porabljajo javna sredstva tujih držav za izobraževanje naših študentov. Imejmo v mislih klasično izmenjavo preko programa ERASMUS. Brez izvajanja programov v tujem jeziku pri nas niti naši študentje ne bi imeli odprtih vrat na tujih univerzah.



Pri tem delu pisma je mogoče zamahniti z roko in si misliti, da sta avtorja preprosto slepa do realnosti, ki ju obdaja, ter da ne poznata osnovne zakonodaje iz področja visokega šolstva, v katerem tudi sama delujeta. Bolj problematičen, žaljiv in neresničen pa je naslednji zapis: »Da zagovorniki tega škandaloznega finančnega prelivanja prikrivajo svojo umazano raboto z arogantnim stališčem, da je slovenščina lokalen, provincialen jezik, ki ne ustreza potrebam globalne znanosti, je znamenje cinizma in pridobitniške pogoltnosti.« Ne poznam kolega na moji matični visokošolski instituciji, ki bi mislil, da je slovenščina »lokalen, provincialen jezik, ki ne ustreza potrebam globalne znanosti«. Nasprotno, še kako se trudimo, da bi veliko množico izrazov iz tujih jezikov ustrezno prevedli v slovenščino. Pri tem v veliki večini primerov ne gre za jezikovno prevajanje, temveč je pomembna tudi ali zlasti vsebina prevoda. Zato naši učitelji pripravljajo terminološke slovarje. Na mojem ozkem strokovnem področju se predpisi spreminjajo praktično vsako leto, vsak strokovni termin, ki najpogosteje izvira iz angleščine, pa zahteva temeljit premislek, kako ga ustrezno posloveniti. Za primer navajam Mednarodne standarde računovodskega poročanja (MSRP), ki obsegajo več kot 1.100 strani in so se zadnjih deset let praktično stalno spreminjali. Številnih izrazov iz MSRP v času mojega študija še ni bilo – ker je bil svet drugačen (beri: preprostejši) in strokovni konstrukti niso obstajali. Številni izrazi so tako novi, da jih niti v tujih učbenikih še ni. Strokovnih terminov v angleščini si tako ne izmišljujejo fiktivne osebe (tuje ali domače), ampak ti nastajajo zato, ker se svet okoli nas tako zelo hitro spreminja. To dejstvo je nevtralno. Ni nujno ne dobro, niti ni nujno slabo. Ima pa za posledico to, da moramo razmišljati, kako ta svet opisati neodvisno od jezika in hkrati tudi (ponekod pa celo zlasti), kako ga opisati v slovenščini.

Naslednje objektivno dejstvo je, da se znanstveni dosežki objavljajo v angleščini. To ni zato, ker bi raziskovalci mislili, da je slovenščina »lokalen, provincialen jezik, ki ne ustreza potrebam globalne znanosti«, temveč zato, ker angleščina omogoča hitro, ustrezno in nedvoumno izmenjava znanstveno-raziskovalnih odkritij. Od tega imamo koristi vsi, tudi državljani in državljanke Republike Slovenije. Stranska posledica tega pa je, da s(m)o raziskovalci izpostavljeni globalni konkurenci. Vsako leto se objavi 2,5 milijona znanstvenih člankov v angleščini, produkcija pa še narašča (5% na leto). Avtorji iz EF UL smo v preteklem letu objavili 135 znanstvenih člankov v kakovostnih, mednarodno priznanih revijah. Z naraščanjem objav v kakovostnih revijah se povečuje tudi konkurenčnost pri objavah, zato se zdi, kot da se raziskovalci samo še pehamo za objavami v tujem jeziku. A ni tako. Sam na primer enkrat na mesec v časniku Finance objavim kolumno v slovenščini. Lahko, da se to komu zdi tudi banalno. Vendar v teh kolumnah pogosto citiram ali se opiram na tuje znanstvene članke, kar od mene zahteva tudi razmislek o izrazih v slovenščini.

Globalizacija raziskovalnega dela s sabo prinese tudi to, da smo raziskovalci pod drobnogledom ne samo lokalne (slovenske) temveč globalne raziskovalne skupnosti. Ta skupnost je kar kruta – zato je ustrezne mednarodno priznane objave izjemno težko in čedalje težje dosegati. A smo tako na EF kot na UL pri tem kar uspešni: zato UL tudi kotira visoko na lestvicah svetovnih univerz. Zato lahko na UL in na EF dosegamo objave v najprestižnejših svetovnih znanstvenih revijah (npr. Science, Nature, PNAS, Harvard Business Review, itd.). Zato nas tuji raziskovalci prepoznavajo, priznavajo in nas citirajo. Zato smo člani uredniških odborov mednarodnih revij, predsedniki znanstvenih odborov področij, na katerih delujemo in tako naprej. Avtorja pisma imata v bazi, kjer se zbirajo naši ključni raziskovalni dosežki (Web of Science) po stanju na dan 3.7.2019 enega oziroma štiri citate. Lahko razumem, cenim in spoštujem dejstvo, da ni mogoče na vseh akademskih področjih enako lahko (ali težko) objavljati raziskovalne ali umetniške dosežke na mednarodno priznan način. Enako cenim in spoštujem siceršnjo bibliografijo avtorjev (glej COBISS). Ne bom pa kot visokošolski učitelj in mednarodno uveljavljen raziskovalec pristajal na to, da mi dva profesorja, ki imata o objavah v mednarodnem znanstveno-raziskovalnem prostoru objektivno zelo omejeno védenje in zelo omejene izkušnje, pripisujeta stvari iz mojega dela, ki preprosto niso resnične.

Naravnost žaljivo pa je, da avtorja visokošolskim učiteljem pripisujeta, da to delajo(-mo) iz »cinizma in pridobitniške pogoltnosti«. Od tega, da učim v angleščini, nimamo učitelji čisto nič več kot to, kar bi sicer imeli, če bi učili samo v slovenščini. Naša pedagoška prisotnost v razredu je ovrednotena popolnoma enako ne glede na to, ali učimo v angleščini ali v slovenščini. Iz naslova dela v mednarodnih raziskovalnih združenjih, s katerim po svojih močeh prispevam k mednarodni veljavi EF UL in zagotavljam dotok tujih profesorjev, ne dobim niti evra dodatnega denarja. Za objavljen znanstveni članek ne dobimo dodatnega plačila. Pri vrednotenju dela za potrebe habilitiranja (beri: ohranjanja položaja na univerzi), bi nam bilo bistveno lažje pisati članke v slovenščini. Ker sam nisem član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), tudi nisem upravičen do mesečne nagrade (15. čl. Zakon o Slovenski akademiji znanosti in umetnosti) in najbrž nikoli ne bom, že zato ne, ker v SAZU ni zelo veliko prostora za ekonomiste. Na koncu: izrazito žaljivo je, da smo visokošolski učitelji označeni kot »roparji z visokimi znanstvenimi titulami”. Koga in kaj ropamo? Sami sebe? 

Slovenija in posledično njene izobraževalne in raziskovalne inštitucije so zelo globoko vezane na mednarodne trge. Zato je nujno, da študijske programe izvajamo tudi (poudarjam: tudi) v angleščini. Če tega ne naredimo, se bo na dolgi rok zgodilo troje. Prvič, v želji po mednarodnih izkušnjah nas bodo najprej zapustili najboljši študentje. Po študiju bodo ostali v tujini. Drugič, k nam ne bo več tujih študentov, ki s svojimi izkušnjami obogatijo naše študente pri nas doma v Sloveniji, niti ne tujih raziskovalcev in profesorjev. Zaprl se bo dotok novih idej. Tretjič, zaradi vsega tega bomo na dolgi rok kot družba proizvedli manj izdelkov in storitev. Bomo torej manj produktivni. Zaradi tega ne bo denarja za profesorje, tudi ne za tiste, ki bi učili v slovenščini. Zaradi tega bo povpraševanje po knjigah, učbenikih, filmih, pesmih v slovenskem jeziku manjše, kot bi sicer lahko bilo. Slovenska kultura bo izginila organsko, kot pravimo ekonomisti – ker po njej ne bo več povpraševanja. Povpraševanja pa ne bo zato, ker ne bo več povpraševalcev. V tem tiči največja nevarnost na videz globokih, v resnici pa izrazito plehkih in neodgovornih izjav domačih mislecev, ki mislijo, da bodo iz navidezno intelektualno nadrejenega položaja z visokoletečimi izrazi rešili slovenski jezik pred propadom.

red. prof. dr. Aljoša Valentinčič
 
*parodija na naslov pisma akad. prof. dr. Borisa A. Novaka in prof. dr. Deana Komela