Ali je lepota slovenske pokrajine ogrožena?

Naravi v teh pregretih mesecih ni lahko in naše kmetijstvo preživlja burne čase. Zato je strokovna analiza slovenskega kmetijstva prof. Emila Erjavca, ki je izšla v Sobotni prilogi 18. maja z naslovom Od uspešne prilagoditve do stagnacije in protestov, vzbudila veliko zanimanje. Analitično in izčrpno podaja aktualno dogajanje in med drugim zapiše: »Zaskrbljujoče pa je predvsem varstvo narave.« Vidne so za naravo mrtve zelene preproge, ki nadomeščajo nekoč pisane travnike. »Kmetje nekaterih ukrepov, predvsem tistih, vezanih na naravo, ne razumejo in jih imajo za nepotrebno administriranje.« Res je, kmetje so zaskrbljeni, obupani in ne razumejo.

Dogaja se, da so ukrepi presplošno podani in so lokalne situacije specifične:

1. Takšna je bila na primer pomladanska odredba Evropske unije (EU), ki je na travnikih zahtevala pozno košnjo, kar naj bi pripeljalo do večje biotske pestrosti. Ker pa so naši travniki različni, bi ta ukrep uspel le na ekoloških in »senenih« travnikih, na večini pa ne. Travniki so že veliko let intenzivni in na njih rastejo le trave, ki dajo visok hektarski donos – to so združbe latovk, pahovk, ovsencev, šopulj ... V brošuri prirodoslovnega muzeja Travnik piše: »Kvantiteta in kvaliteta krme sta močno odvisni od časa košnje. Zgodnja da sicer manj pridelka, ki pa je mnogo kvalitetnejši. Vsebuje sorazmerno večje količine beljakovin, vitaminov, rudninskih snovi in manj celuloze. Posledica pozne košnje je sicer večji, a slabši pridelek. Trave preveč dozore, postanejo trde in imajo manjšo hranilno vrednost. (...) Narašča odstotek neprebavljive celuloze.« Torej na teh pozno košenih travnikih bi semenile le vetrocvetke obstoječega sestoja. Zaželenih žužkocvetk pisanega travnika, kot so regrat, vijolice, trobentice, zlatice, kadulje, male marjetice, ivanjščice, tavžentrože in druga zelišča, v teh sestojih ni. Zato ne moremo pričakovati cvetja na teh bilkah vetrocvetk. To je tako, kot bi hoteli, da bo na bilki pšenice – vetrocvetke zacvetela in rodila žužkocvetna jagoda. Torej brez dodajanja senenega drobirja z ekoloških in senenih travnikov verjetno ne bo šlo. Imeli smo srečo, da so dosegli odlog te uredbe za letos.

Uredba EU je na travnikih zahtevala pozno košnjo, kar naj bi pripeljalo do večje biotske pestrosti. Ker pa so naši travniki različni, bi ta ukrep uspel le na ekoloških in »senenih« travnikih, na večini pa ne. FOTO: Oste Bakal

2. Kmetje so tudi zaskrbljeni zaradi pretiranega razploda pred leti zaščitenih vran. Ker se vrane hranijo z drobnimi pticami in ličinkami žuželk, zmanjšujejo biotsko pestrost ptic in žuželk. (Citat iz brošure Travnik: »Vrana brska za vsakovrstno mesno hrano. Na sveže pokošenih travnikih redno izprazni gnezda čmrljev.« Ker vrane kvarijo zaščitne mreže po sadovnjakih, vinogradih in poljih ter kljujejo češnje, jagodičje, slive, grozdje ..., delajo škodo po sadovnjakih in vrtovih. Samo veliki proizvajalci si lahko privoščijo investicije v zaščitne mreže, mali pridelovalci po vrtovih in vrtičkih pa marsikje obupajo in sekajo sadno drevje in trte. Po mestih pa opažamo, da vrane onesnažujejo parkovno opremo, ograje, strehe, poti, drevesa, razmetavajo smetnjake in z zgodnjim vreščanjem kratijo nočni počitek. V marsikaterem mestnem parku so izgnale sprehajalce in si prisvojile vsa območja z visokim drevjem. Naravovarstvenim ukrepom se namreč dogaja podobno, kot je pri vzgoji otrok – pretirani sentimenti pripeljejo v permisivne učinke.

Pravzaprav vse bolj preseneča, da sta si kmetijstvo in okoljevarstvo vedno bolj vsaksebi. Obe vedi naj bi delali za naravo in za človekovo preživetje. Večkrat pa se pozabi, da kmetijstvo neguje krajino. Najmanj trikrat letno mora obdelovalec iti čez zemljišče, da pridela hrano. Kmetje plačujejo katastrski davek, in kar je najvažnejše, kmetije kultivirajo krajino. Ali si predstavljamo, da bi vso krajino negovali na parkovni, komunalni način? Če bi vse hektare slovenskih kmetijskih površin pomnožili z 10.000 kvadratnimi metri in s ceno za obdelavo enega metra, bi to zneslo strašno milijardno vsoto za eno leto nege. Seveda pa strojni inženirji že razvijajo samohodne visokozmogljive kosilnice. Ampak moralo bi nas zaskrbeti, kakšni bi bili kupi manj zmogljivih obstoječih kosilnic na deponijah. Kako je videti, če pustimo, da se narava sama znajde po svoje, pa ste verjetno že opazili na kakšnih vrtovih, ki so zanemarjeni, pa tudi v opuščenih gradbenih jamah je enako. Tu se res poveča biodiverziteta, ampak tu je tudi več vrb, topolov, jelš, brez, ambrozije, več vetrocvetk, ki so nevarne za astmatike in druge alergijske bolnike. Žlahtne kulturne rastline postopoma usahnejo, močnejši je razplod komarjev, muh, miši, kač. Podivjana nekultivirana krajina v zaraščanju je težko prehodna, nepregledna, nevarna.

Večkrat pa se pozabi, da kmetijstvo neguje krajino. Najmanj trikrat letno mora obdelovalec iti čez zemljišče, da pridela hrano. FOTO: Jure Eržen

3. Pri negi krajine kmetom pomagajo tudi lovci. Zadnja leta, ko smo v gozdovih doživeli ujme, je zaradi vetrolomov, žledolomov, lubadarja in požarov nastalo veliko goličav. Če bi te jase prepustili naravnemu toku, bi mladje obgrizle srne in jeleni. Divjadi ne teknejo kisli listi vrb, grenki listi topolov, pikasto robidovje. Ne, srnjadi in jelenjadi tekne svilnato mehko listje bukve, gabra, lipe, jerebike, jelk. Nadalje divjad škodi tudi drevesnim mladicam, ker potrebuje gibko upogljiva mlada debelca, da si na njih odrgne staro rogovje in tako sprosti mlado roževino. Torej reguliranja mladega gozda ne moremo prepustiti naravi – gozdarji pravijo, da bi se gozd sam naravno formiral šele po sto letih, zato je potreben strokovni pristop gozdarjev in lovcev. Lovci so pri vzreji mladega gozda tako pomembni, kot so pri porodu dojenčka neobhodno potrebne babice. Število divjadi regulirajo tudi medvedi in volkovi, a se resno sprašujemo, zakaj je pri nas potrebnih tisoč medvedov, tisoč volkov, drugod po Evropi pa ne? (Ali je v Sloveniji predviden safari lov namesto sedanjega množičnega turizma? Pravijo, da oddaja enega odstrela velike zveri prinese večji dobiček kot celoletna obdelava sto hektarov orne zemlje.)

Enako pomembno je delovanje ribičev. Preveč zaščiteni kormorani so pred leti oropali ribe v Soči, Kolpi, Krki, od izvira do izliva. Ribiči so spet naselili postrvi, lipane ... Pomagajo naseliti ribje steze ob hidroelektrarnah, pomagajo obnoviti vodni živelj po ujmah.

Okoljevarstveniki se ponekod lotevajo odstranjevanja tujerodnih invazivnih vrst rastlin, tujerodnih ribic, pomagajo pri ročni košnji, ko vzpostavljajo senene travnike itd. Vsi našteti pomagajo kmetijstvu ... In brez gasilcev in vseh teh prostovoljcev bi bila obdelanost podeželja nepredstavljiva!

Preveč zaščiteni kormorani so pred leti oropali ribe v Soči, Kolpi, Krki, od izvira do izliva. Ribiči so spet naselili postrvi, lipane ... FOTO: Blaž Močnik

4. Eksistenca slovenske krajine in njena kultna lepota sta ogroženi. Tudi vsi mi, ki ljubimo lepoto naše krajine, smo dolžni, da kaj storimo. Z nakupom slovenskih pridelkov pomagajmo k preživetju našega podeželja. Javno naprošajmo stroko in administracijo, da kmetijstvu držita moralo in priporočata trgovskim verigam, naj letos kmetov ne uničujejo z odkupnimi cenami, ki so nižje od lanskoletnih. Te odkupne cene so za kmetije morilske, ker so letos višji stroški za energijo, semena, varstvo rastlin ..., in povrh vsega so še težki vremenski pogoji. Nekateri pravijo, da nas čaka prestrukturiranje kmetijske pridelave po romunskem modelu. Zato javno naprošam novinarja RTV Slovenija Branka Vrabca, ki je v nedeljski kmetijski oddaji pred časom poročal o posvetu evropskih kmetijskih strokovnjakov v Romuniji, naj nam posreduje verodostojne podatke o tem zanimivem dogajanju.