Zakaj Janez Janša napoveduje konec pozebe

Ob izjavah in ob gostih na sobotnem kongresu SLS, na katerem je bil na čelo stranke spet izvoljen Marjan Podobnik, se ni mogoče izogniti mislim o teoriji zarote. Pravijo takole: intenzivnim spravnim procesom v SLS, s pomočjo katerih se bo na prafaktorje razbita stranka konsolidirala, okrepila in spet prestopila prag državnega zbora, je iz ozadja pripomogel Janez Janša. Zakaj? Ker za uresničitev svojih ciljev potrebuje parlamentarno SLS.

Mediji, ki sodijo pod okrilje SDS, so že ocenili, da brez SLS v Sloveniji ni mogoča konsolidacija demokratičnih sil, Janez Janša pa, da bo ob vrnitvi SLS v parlament končno lahko spet sestavil pomladansko vlado.

Janša je bil sicer po nekaterih ocenah tudi v ozadju sprememb NSi, ki so na njen vrh naplavile Mateja Tonina. Nekdanja predsednica Ljudmila Novak je namreč znana odločna nasprotnica sodelovanja s prvakom SDS.

Če na novih oziroma pričakovanih predčasnih parlamentarnih volitvah SLS z Marjanom Podobnikom, prvim populistom v slovenski politiki, ki mu političnega talenta ne gre odrekati, dejansko dobi nekaj poslanskih mandatov, je ideja o »vrnitvi pomladi v našo deželo« uresničljiva. Volilna podpora osrednje pomladne stranke SDS je namreč stabilna, na drugi strani pa ob padanju priljubljenosti LMŠ grozi, da bo plesala le eno poletje in nato, kot Državljanska lista Gregorja Viranta, Pozitivna Slovenija ali SMC, odkorakala na pot margine ali pa celo na smetišča politične zgodovine.



Janez Janša je v soboto spomnil, kako uspešno je že sodeloval s SLS v treh koalicijah in napovedal razpad Šarčeve združbe. Svoje besede pa mimogrede podkrepil še z metaforo iz sveta astronomije: koalicijo sestavlja šest satelitov, ki so brez planeta, okoli katerega bi krožili.

Pozebe je konec, pomlad bo prišla. To je gotovo res. Zebsti nas bo prenehalo, če ne prej, v dneh okoli pomladanskega enakonočja. Čeprav Janša ni govoril o vremenu. Ta pronicljivi politik, ki mu izjemnih analitičnih sposobnosti ne odrekajo niti največji politični nasprotniki, čaka na nove parlamentarne volitve. Tako se je odločil pred dokončnim oblikovanjem Šarčeve koalicije, zato ni bil uspešen manever tistih, ki so si prizadevali za desnosredinsko vlado okoli SDS in NSi, skupaj s SMC in Sab.
Vse to je seveda del normalnega demokratičnega dogajanja.



Pozoren pa je treba biti na nekatere druge izjave: »Lastovko slovenske pomladi je treba spet priklicati. Naj prileti še enkrat. Da nam bo po osamosvojitvi prinesla še osvoboditev.« Ob vsem spoštovanju do Ivana Omana, staroste slovenske politike, ne moremo pogruntati, proti komu bi se Slovenci morali boriti. Kdo so »ne-naši«, ki nam kratijo svobodo? So to migranti in migrantoljubci, islamski fundamentalisti, aktivisti LGBT, intelektualci ali morda tisti, ki iščejo alternativo neoliberalni globalizaciji? Ob takšnih izjavah zazebe in človek se vpraša, koga mora biti v resnici strah.