Vojna ni neizbežna usoda

»Ko sem korakal sem, sem razmišljal: zakaj je bilo tako težko priti sem? Demarkacijska črta sploh ni tako visoka, enostavno jo je bilo prestopiti, pa vendar smo za to potrebovali enajst let.« To so bile prve besede, ki jih je severnokorejski voditelj Kim Džong Un izgovoril, ko je naredil prvi, zgodovinski korak čez betonsko pregrado, ki deli Korejski polotok. Na globalnem prizorišču se to razmišljanje spreminja v opozorilo, da vojna nikoli ni usoda in mir nikoli naključje.

Vse, kar se je danes dogajalo, je rezultat dolgotrajne in poglobljene diplomacije, predvsem pa dobre volje. Korejska voditelja sta z roko v roki pripravila priročnik za velesile s podukom, da vojna ni nikoli neizbežna in da je mir vedno stvar politične odločitve. Prihodnost ni vnaprej določena fikcija, temveč je še najbolj podobna hiši. Treba jo je zgraditi na podlagi pozitivne vizije, hkrati pa se je ne sme nikoli prepustiti iluziji, da je s tem, ko je hiša pokrita s streho, delo končano.

Na Korejskem polotoku se je danes zgodila prihodnost. Mun Dže In in Kim Džong Un sta zakorakala vanjo bolj navkljub velesilam kot z njihovo pomočjo. Velikani so obsedeni z velikimi interesi in zlahka primejo za orožje, kadar jih v čevlju žuli kamenček. Kot smo videli, je mir naloga manjših narodov pa tudi odgovornost vsakega posameznika, da je v srcu pripravljen prestopiti lastno mejo, v glavi pa sposoben dojeti, da to sploh ni težko. Ali kdo o ločevanju in združitvi ve več od Evrope? Ta se pravkar združuje in ločuje hkrati ter sama sebi dokazuje, da v nobenem od teh procesov zgodovina ni prerasla v usodo. Vse je stvar izbire in truda. Vojna se zgodi, ko usahne zavest. Nato je treba znova izbrati mir. To sta pravkar storili Koreji. In zaradi tega se jima priklanjamo, iskreno in globoko.