Virus in demokracija

Bolezen razumemo kot nekaj, kar prizadene posameznika. Epidemije so, obratno, družbeni pojavi. Od organiziranosti in zrelosti družbe kot celote je odvisno, kako se bo epidemija razpletla. Od učinkovitosti državne oblasti in njenih ukrepov je odvisno, ali bo širjenje virusa ušlo izpod nadzora. Hkrati imajo epidemije svoje politične in socialne učinke. Francoski filozof in zgodovinar Michel Foucault je imel dovolj dobre razloge, da je nastanek modernih oblastnih mehanizmov povezal s srednjeveškimi boji proti kugi.

Ukrepi proti katastrofičnim pojavom – in huda epidemija je tak pojav – imajo lahko pomembne stranske učinke. Katastrofični pojavi so šok, šok pa lahko postane opravičilo za preurejanje družbenih odnosov. Zato velja biti ob katastrofičnih pojavih še kako pozoren na to, ali so ukrepi v resnici povezani z grožnjo ali pa le preurejajo družbo. Tako kot je neorganizirana, šibka reakcija oblastnih struktur znak, da politično vodstvo ne zna upravljati družbe v težkih okoliščinah, je histerizacija javnega in političnega prostora znak, da v resnici ne gre toliko za epidemijo kot za uresničevanje drugih, daljnosežnih ciljev.



Katastrofe so hkrati pomemben test za vlado in dogodek, ki vpliva na odločitve volilnega telesa. Nemški kancler Gerhard Schröder je bil leta 2002 nekaj tednov pred volitvami v hudih škripcih, ob katastrofalnih poplavah pa si je nadel dežni plašč in škornje ter v javnosti vzbujal vtis, da so razmere sicer težke, a so kljub temu, tudi zaradi njegove drže, pod nadzorom.

Schröderjeva javnomnenjska podpora se je pred poplavami potapljala, poplave pa so mu, paradoksalno, omogočile, da je na volitvah leta 2002 zmagal. Ker je vzbujal vtis treznega, preudarnega, odločnega voditelja.

Ker je epidemija družbeni pojav, se ob njej sproža paleta idej, ki imajo politične učinke. A ne pozabimo: epidemijo lahko zajezi zgolj stroka. Edino, kar šteje, so strokovni prijemi.