Večni bolnik na Tiberi

Italija, skoraj večni gospodarski bolnik Evrope, se je ob gospodarskem ohlajanju po svetu izkazala za najšibkejši člen v evrodeželi. Vstop v tehnično recesijo – država jo doseže z dvema zaporednima četrtletjema z negativno gospodarsko rastjo – ni posebno presenečenje, je pa še en simbolni udarec za sosednjo državo in njeno populistično vlado v Rimu, ki se pač požvižga na vsa opozorila, naj spravi v red svoje javne finance in za povrhu še poveča javno porabo.

Statistični podatek iz večnega mesta prinaša nove skrbi tudi Evropi, ki ima v letu evropskih volitev že dovolj težav in tveganj. Kombinacija italijanske gospodarske krize, nenadzorovanega brexita pešajoče nemške gospodarske lokomotive, protekcionistične trumponomike, usihajoče mednarodne trgovine in populizma bo letos krojila gospodarske razmere v Evropi in pri nas.

A Italija je pomembna iz vsaj še dveh razlogov: poleg Nemčije in Francije (z obema je zdaj v vse prej kot dobrih odnosih) je tretja največja evrska država in njene težave prinašajo glavobol v celoten evrski prostor. Visoka zadolženost ji v primeru globlje recesije onemogoča učinkovito domače proračunsko ukrepanje, hkrati pa je prevelika, da bi jo druge evrske države lahko reševale po zgledu Grčije. Italiji so zdaj v potuho le zelo nizke obrestne mere ECB, ki ji omogočajo odplačevanje dolgov. Ko bo ECB obresti nekoč zvišala, bo ta država v še večjih škripcih.

Pri tem je naša zahodna soseda tudi naša druga največja trgovinska partnerica, vsako leto ji prodamo za dobre tri milijarde evrov oziroma desetino našega izvoza. Novica, da je spet v recesiji – ki se ob omenjenih neugodnih zunanjih dejavnikih lahko še podaljša in poglobi –, je zato slaba tudi za nas.