Trije na dan

Janet Street-Porter v svoji domovini Veliki Britaniji nikakor ni neznana, »medijski osebnosti, novinarki in televizijki«, kot jo opisuje Wikipedia, ne manjka javnih nastopov in ji nikoli ni niti prijateljev in znancev, saj je slovela kot redna gostja na najbolj znanih večernih prireditvah. A zdaj visoka rdečelaska priznava, da sodobno življenje tudi njej onemogoča dovolj družabnih stikov, še več, pogosto se počuti prav osamljeno. Ura vožnje do prijateljev postaja vsem predolga, telefonski klepeti so vse bolj stvar preteklosti. Nekateri so prezaposleni z delom, drugi skrbijo za ostarele starše, tretji za vnuke. »Da, počutim se osamljeno,« je zapisala v odkritem članku za Daily Mail. Elektronsko dopisovanje ni dovolj.

Nikoli človek, ki bi prekrižanih rok čakal, da se težave rešijo same od sebe, si je Street-Porterjeva predpisala zdravilo: zapletanje v pogovor z neznanci. Najprej si je določila enega na dan, »in čeprav je videti patetično, je bil kar velik izziv«, je zapisala.

Počutila se je neumno, a je nadaljevala in iz nekaj stavkov so nastali kratki pogovori, ki so se podaljševali, na koncu si je določila vsakodnevni pogovor s tremi neznanci – in bila presenečena nad novimi doživetji. Spoznala je žensko, ki se je na deželo preselila zato, da odraščajoči sin ne bi v mestu padel v slabo družbo, in čeprav je osamljena, je srečna, da je sin v novi šoli veliko bolj zadovoljen in uspešen. Pogovarjala se je s kurdskim priseljencem, ki ga skrbi, ker so se njegovi otroci popolnoma integrirali v novo domovino in jim ni mar za staro, neka prodajalka ji je potožila, da morajo uslužbenci priti na delo dve uri pred odprtjem trgovine in je edina tolažba, da prvi lahko kupijo cenejšo hrano.

So tudi drugje neštete usode, ki bi rade kaj povedale o sebi, če bi jih le znali vprašati? Lahko se zazibamo v stare spomine, lahko pa si tudi ustvarimo nove.