Tretja intifada

Natančno usklajen, organiziran in voden napad palestinskega islamističnega gibanja Hamasa in Islamskega džihada na cilje v Izraelu v moderni zgodovini nima presedana.

To velja tako za prebitje blokade na območju Gaze in vstop na izraelsko ozemlje kot (začasen) prevzem nadzora nad najmanj ducatom krajev v južnem Izraelu, ki so nekoč pripadali Palestini. Izrael je nadzor nad lastnim ozemljem – četudi le začasen – nazadnje izgubil v jomkipurski (tudi oktobrski) vojni pred točno petdesetimi leti.

V konfliktu med Izraelom in Gazo narašča število smrti

Takšnega presenečenja, tako silovitega šoka Bližnji vzhod v zadnjih desetletjih še ni doživel. Predvsem pa takšnega presenečenja in tako silovitega šoka še nikoli niso doživele ne izraelske varnostne sile ne velikanski varnostno-obveščevalni aparat. Ta je danes zatajil vsaj približno tako kot ameriške varnostno-obveščevalne strukture pred terorističnim napadom 11. septembra 2001. In za Izrael bo – dejansko je že – današnji dan izraelski enajsti september.

Do velikega Hamasovega napada na Izrael, ki ne glede na (predvidljive) posledice v večno izraelsko-palestinsko vprašanje vnaša popolnoma novo dinamiko, je prišlo v trenutku, ko je izraelska družba najbolj razdvojena v svoji petinsedemdesetletni zgodovini, državo pa vodi skrajno skrajno desna vlada z izrazito rasističnimi, ksenofobičnimi in avtoritarnimi tendencami.

A ravno tako radikalno militantna izraelska vlada je doživela udarec, od katerega si ne bo nikoli opomogla: takšnega ponižanja izraelske varnostne strukture, ki so krenile v velikansko maščevalno akcijo, katere žrtve na palestinski strani bodo brez dvoma enormne, niso doživele še nikoli.

Uničenje v Gazi. FOTO: Mohammed Abed/AFP

Toda v času krize, v času vojne se izraelska družba vedno zedini. Tudi tokrat se bo. A po vojni – da, izraelski premier Benjamin Netanjahu je že zjutraj oznanil stanje vojne – bo sledil hud, brutalen političen obračun in boj za izraelsko identiteto, identiteto Izraela, ki je do sedaj potekal le na protestnikov polnih ulicah.

Na drugi strani je Hamasov napad, ki se mu kljub pozivom iz opustošene, izčrpane Gaze do zdaj – vsaj množično ne – še niso priključila nova palestinska oborožena gibanja na okupiranem Zahodnem bregu, mogoče razumeti le izven geostrateških, vojaških in političnih, torej racionalnih okvirov. Izraelska politika apartheida, stopnjujoča se izzivanja s strani priseljencev in zaporedni vpadi v mošejo Al Aksa v Jeruzalemu so le stopnjevanja realnosti, a ta je, očitno, tudi v potlačeni, politično poraženi in razkosani palestinski družbi pripeljala do točke preloma.

Ta bo imel za Palestince – ne le za območje Gaze, ki ga bodo izraelske sile nedvomno hotele ponovno okupirati, kar bo tudi zaradi številnih zajetih izraelskih vojakov in tudi civilistov zahtevalo kirurško, izjemno tvegano vojaško operacijo in ne klasično izraelsko rušenje vsega povprek – strahotne posledice. Predvsem zato, ker je njihovo politično vodstvo na čelu z Mahmudom Abasom moralno bankrotirano in povsem brez kredibilnosti, in ker je palestinsko vprašanje že zdavnaj – in nepovratno – izginilo z vseh menijev mednarodne skupnosti, predvsem pa Palestinci nimajo nikakršne podpore v arabskem svetu, ki jih je že davno izdal. In prodal.

Hamas je, v imenu Palestincev, z velikim napadom na Izrael zategadelj zavestno – zavedajoč se izraelske uničujoče reakcije – krenil na pot kolektivnega samomorilskega napada. Kolektivnega samomora, pravzaprav.

Si upamo reči, da se je v Izraelu in v Palestini začela pisati nova zgodba?