Sistemska grožnja

Zadnji dnevi so pokazali, da stališča do ravnanja Viktorja Orbána niso pogojena le s politično pripadnostjo njegovih kritikov. Samoumevno je, da ga kritizirajo politiki, ki so levo od sredine, a preobrat se je začel, ko so se z Orbánovo vlogo začeli temeljiteje ukvarjati v njegovi Evropski ljudski stranki (EPP). To je skupina, v kateri delujejo politiki z odprto, liberalno in proevropsko držo, kakršna sta Jean-Claude Juncker in Angela Merkel. Skupina je lahko upravičeno ponosna dedinja orjakov evropskega združevanja, Roberta Schumana in Helmuta Kohla.

Predvsem pred evropskimi volitvami, na katerih naj bi se tradicionalne stranke odločno spopadle z nacionalizmom in populizmom, bi si v EPP s solidarnostno obrambo Orbána lahko začeli načenjati lastno verodostojnost. Očitki na njegov račun so podkrepljeni in resni: spodkopavanje svobode visokega šolstva, nevladnih organizacij, medijev, sodstva, manjšin ... Takšna »orbanizacija« je pravzaprav nasprotje tega, kar bi morala predstavljati evropska integracija, utemeljena na človekovih pravicah, liberalni demokraciji in navsezadnje tudi na krščanskih temeljih.

Govor madžarskega premiera pred evropskimi poslanci bi moral še zadnje dvomljivce prepričati o nujnosti sprožitve postopka znamenitega 7. člena. Nastopal je bolj z držo kakšnega Mattea Salvinija in sovražno do Unije, kakršna je v svojem bistvu. Današnja odločitev za sprožitev postopka bi bila znamenje, da EU s svojimi temeljnimi vrednotami misli resno in da poskuša utemeljenost očitkov Madžarski preveriti v organiziranem postopku, ki ga zagotavlja 7. člen. Vse drugo bi bila še ena zapravljena priložnost in nezadosten odgovor na sistemsko grožnjo.