Še vedno nevarne razsežnosti begunske krize

Sedemdesetletna politična zveza med bavarsko krščanskosocialno unijo in vsenemško krščanskodemokratsko je prestala eno najresnejših preizkušenj po novembru 1976, ko je razvpiti bavarski prvak Franz-Josef Strauß v Wildbad Kreuthu naznanil ločitev med CSU in CDU. Le nekaj tednov pozneje so se oboji vrnili v objem sestrske unije in tudi sedanja CDU prvakinja Angela Merkel si ni želela razbitja konservativnega zavezništva. To je tako CSU kot CDU do zdaj prinašalo zelo velike prednosti, prvi v domači Bavarski in drugi v vsej Nemčiji.

Politično ljubezen med njima pa je do konca zapletla begunska kriza, ki je Merklovo v očeh bavarskih konservativcev pomaknila še bolj na levo sredino, kot so ji očitali že prej. A vsaj pri begunski krizi očitek ni bil povsem upravičen, saj se je v noči med 4. in 5. septembrom 2015, ko so se begunske množice iz Madžarske valile proti Avstriji in Nemčiji, z odprtjem meja strinjala velika večina nemških sredinskih politikov. Celo konservativna ikona Wolfgang Schäuble je govoril o randevuju z globalizacijo ter se skupaj z drugimi zavedal, da bi se navalu lahko uprli le s policijo in vojsko. V državi, ki se večinoma zaveda svojih zgodovinskih bremen, za to nihče ni hotel prevzeti odgovornosti.

Tedanjega bavarskega premiera in predsednika CSU Seehoferja ni bilo med tistimi, ki so Angelo Merkel podprli pri odločitvi za odprtje meja – ki jih je, kar pogosto pozabljamo, hitro spet zaprla, čeprav je begunska reka ostala gigantska. Seehofer tisto noč ni bil dosegljiv na telefon, a je že zjutraj začel kritizirati kanclerkino odločitev. Zdaj notranji minister dobiva, kar je zahteval v preteklih treh letih, a bo šele na oktobrskih deželnih volitvah na Bavarskem jasno, ali bodo zaostritve begunske zakonodaje njegovi CSU pomagale pri ohranitvi politične prevlade. Tako kot drugi Nemci so se tudi nacionalistično nastrojeni Bavarci v begunski krizi pomikali k Alternativi za Nemčijo, številni sredinski pa bi radi še naprej pomagali ljudem v stiski.

Odločitev Nemčije, da ne bo več prevzemala levjega deleža evropskega begunskega bremena, vso Evropo sili k ponovnemu soočenju z migrantsko problematiko. Tudi druge dele stare celine so pretresle gigantske razsežnosti begunske krize. A se je bati, da sedanji ukrepi ne bodo zadostovali.

Evropa ni le otok blagostanja sredi nemirnega morja revščine in preganjanja v soseščini, pogosto je tudi sama videti kot ladja, ki jo premetavajo skrb vzbujajoča dogajanja v svetu. Vse omejitve neupravičenega priseljevanja ne bodo pomagale, če bodo območni klavci še naprej v beg pošiljali domače prebivalstvo, težko bo ustaviti tudi obupance iz spodletelih držav, ki jih najpogosteje izdajajo prav domače elite. Če se ne bo Evropa začela vesti kot velesila s prepričljivimi političnimi in varnostnimi varovalkami, bo še naprej igračka sovražnikom njene odprtosti in svobode.