(KOMENTAR) Še naprej bo šlo za svobodo

Francoske parlamentarne volitve, na katerih je za nekatere presenetljivo zmagala leva Nova ljudska fronta, nas glede interpretacij napeljujejo v tri smeri.

Prva, najbolj tenka, je seveda povezana z Macronovo politično taktiko in ta, podobno kot Bidnova v ZDA, kaže znake nekritične samovšečnosti in konceptualne politične upehanosti. Druga, narobe, ima sicer veliko opraviti z njegovimi napakami, še več pa z rastočimi desnimi gibanji po vsej Evropi, tudi v ZDA, v Franciji, seveda z Marine Le Pen in skrajno desnim Nacionalnim zborom predsednika Jordana Bardellaja. In tretja smer interpretacij, ta ne more iti mimo vzrokov za »desni globalni val«, torej mimo globalnega konteksta, ki ga po covidnih pandemijah (2019–2023), pred tem pa veliki finančno-gospodarski krizi (2008–2011), po padcu velikih blokov, simbolno rečeno po padcu berlinskega zidu, riše zgodovina novega kapitalističnega sveta.

Jean-Luc Melenchon, vodja francoske leve opozicije. FOTO: Yara Nardi/ Reuters

Iti torej ne more mimo nove vloge in gibanja globalnega kapitala, ki je v svojem interesu tako rekoč zajezil in sploščil evropski in ameriški srednji sloj. In Francija se je znašla ukleščena med idejo stare Evrope in popolno dominacijo ameriškega in drugega velekapitala. Pri tem so za padec življenjskega standarda Evropejcev in Američanov bistvenega pomena posledice vojn (v Siriji, zdaj v Ukrajini in izraelski genocid v Gazi), za padec standarda tehnološki prodor Kitajske, za slabitev nacionalnih demokracij pa posledični migrantski procesi in porast nacionalnih (in internacionalnih) desnic, v katerih voditelji iščejo bližnjice in na kompleksna vprašanja ljudem ponujajo enostavne odgovore.

Začnimo torej z Macronovo spodletelo taktiko. Ko je 9. junija na evropskih volitvah pogorel, je razpustil parlament in za 30. junij in 7. julij sklical predčasne volitve. Njegov rezultat je bil tedaj porazen, Preporod je dobil le polovico tega, kar je s približno 30 odstotki dobil skrajno desni Nacionalni zbor. Razpustitev parlamenta je bila politični hazard, porojen iz Macronove kapricioznosti in ideje, da je njegov osebni poraz v resnici tudi poraz francoske države. V tem sta si podobna s slovenskim premierom Robertom Golobom in ta moment si je treba dobro zapomniti, kajti pomagal bo razumeti logiko dvojnega ali vsaj podvojenega glasovanja »proti«, ki se je zdaj v Franciji zgodilo tako, kot se je v Sloveniji že na evropskih volitvah.

Macronova spodletela taktika se povrhu kaže za več kot le taktiko, ki ji je spodletelo. Od nastopa predsedniškega mandata leta 2017 je pri Francozih poskušal vzbujati vtis karizmatične osebnosti, ki bo v sebi združila revolucionarne vrednote svobode, enakosti in bratstva, hkrati pa oživila napoleonovsko superiornost Francije kot kolonialne velesile, ki se lahko ob bok postavi tako Nemčiji kot ZDA, ki je lahko gonilna sila avtonomne ideologije EU in tako naprej. Za to nikoli ni imel pravih možnosti. Vlekel je torej poteze, ki so bile bolj marketinške kot kaj drugega. Spomnili se bomo njegovih obiskov pri Vladimirju Putinu in njegovih zagotovil, da ta ne bo napadel Ukrajine. In podobnih ...

Marine Le Pen čaka na volitve 2027. FOTO: Dimitar Dilkoff/ Afp

A Macronov problem je seveda širši od le njegovega političnega in osebnega sloga. Desnice, ki so bile in so še v porastu po vsej Evropi, tudi v Sloveniji, so bile v porastu že pred brexitom 23. junija 2016 in prvo Trumpovo zmago v ZDA leta 2017. Tedaj se je veliko govorilo o zunanjih spodbudah, marketinški manipulaciji in tutorskih vložkih tako zahodnega kapitala (Cambridge Analytica) kot tudi Putinovega hekerskega podzemlja, ki je z lažmi in propagando pomagalo k prodoru evropskih desnic. Marine Le Pen je bila v imenu skrajno desnega nacionalizma vedno del tega internacionalnega obnebja, podobno kot Matteo Salvini v Italiji, Viktor Orbán na Madžarskem ali Nigel Farage v Veliki Britaniji. Tedaj, če se spomnimo, močna in združena Evropa (EU) ni bila niti v interesu Rusije, še manj ZDA, rušilna vloga pa je bila prek desničarskega epigona Nigela Faragea, potem pa prek Borisa Johnsona namenjena prav Veliki Britaniji. Šlo je za propagando.

Na brexitu, po mnenju marketinških strokovnjakov, Britanci niso glasovali o Evropi, temveč so na zunanji element naložili svoje nezadovoljstvo z družbenimi razmerami v Veliki Britaniji. Natanko te teme, torej zdravstvo, revščina, stanovanjska politika in razočaranje nad velikimi in neizpolnjenimi obljubami torijcev, so na volitvah na začetku tega meseca po 14 letih vladavine konservativcev nazaj na oblast pripeljale laburiste. Spet je šlo za glasovanje proti, ne za laburiste, ki bržkone podobno kot zdaj francoska levica v žepu ne skriva realnih odgovorov na izzive prihodnosti.

Emmanuel Macron nima razlogov za zadovoljstvo. FOTO: Mohammed Badra/ Afp

In v tem je zadnja, čeprav ne nova resnica povolilne Francije. Še vedno ima za predsednika Macrona, ki bo nad levoliberalne vrednote (enakost, svoboda, bratstvo) tradicionalne Francije obešal neoliberalno svetlobno ozadje. Neoliberalni svet ji bo z opogumljeno delavsko iniciativo in z nasprotovanjem ukrepom, kot so podaljševanje delovne dobe, zmanjševanje delavskih pravic, nižanje davkov za tuji kapital ipd., očital neučinkovitost, nekonkurenčnost in etatizem. In spet bo prišel čas za večno čakajočo Marine Le Pen, ki bi leta 2027 na predsedniških volitvah na zapletena vprašanja znova hotela dajati enostavne odgovore.

Toda ...

Tako v Veliki Britaniji, kjer bodo laburisti imeli podobne težave kot zmagovalna koalicija v Franciji, kot tudi v Franciji se je vseeno zgodilo nekaj velikega. »Nezmotljivi« logiki kapitala in neoliberalni ideologiji je nekdo nastavil sredinec desne roke. Ni namreč samoumevno, da edino neoliberalci vedo, kako se streže družbam v nacionalnih državah sveta. Še več, pokazali so, kaj v resnici zmorejo: tu je neskončna vojna v Ukrajini, tu je genocid v Gazi, tu so proxi vojne, ki jih med seboj na tujih terenih Bližnjega vzhoda bijejo ZDA, Izrael, Rusija, Kitajska in Iran. Kar torej zmorejo, je za večino sveta razsvetljene tradicije velik korak nazaj, namesto naprej.

Poanta je ta, ki je prišla tako iz Velike Britanije kot zdaj iz Francije: vsaka alternativa, ki se upre Veliki alternativi, je boljša kot logika globalnega genocida nad svobodo, ki smo ji danes priča.