Pivci pasjega droba

Ko se novoizvoljeni član vlade postavi pred državni zbor, da bi se podpisal na dokumente, ki pospremijo izvolitev, izreče tudi prisego. »Prisegam, da bom spoštoval(a) ustavni red, da bom ravnal(a) po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi deloval(a) za blaginjo Slovenije.« Ponovimo: blaginja države, vest in ustavni red. Ko ministrica ali minister priseže pred državnim zborom in ljudstvom, ne priseže, da bo spoštoval(a) obvezna navodila državnega uradnika magistra Uroša Urbanije, direktorja vladnega urada za komuniciranje. Če tako zahteva blaginja Slovenije, so zadeve jasne. Ministrice in ministri naj se z vsemi močmi zaženejo v komuniciranje z javnostjo. Tudi v krizno komuniciranje, če tako zahtevajo okoliščine.

Osebno sicer menim, da se blaginja, če si ministrice in ministri podajajo kljuko televizijskih studiev, zmanjšuje in ne povečuje. A pustimo ta del prisege.



Kako je z vestjo? Ta del prisege je nekoliko nenavaden. Ko oseba priseže, v posebni prilogi ni pojasnil, kateri elementi sestavljajo vest prisegajočega. Bolj natančno: iz česa je vest sestavljena in koliko je te vesti. Fran mi pravi, da je vest »zavest o moralni vrednosti lastnega ravnanja«. Vest je nekako povezana s samorefleksijo, samospoštovanjem, osebno etiko, prizadevanjem, da bi bila ravnanja usklajena z moralo. Ko državni funkcionar privoli, da bo o javnih nastopih odločal državni uradnik, se odreka samospoštovanju. Odreka se lastni presoji, ali lahko javnosti sporoči kaj pomembnega ali pa bi bilo bolje, če molči. Stikalo za javne nastope preda v roke drugemu. Preda ga v roke uradniku, ki ni prisegel, da bo spoštoval ustavni red, lastno vest in da se bo metal na trepalnice, da bi bila blaginja skupnosti še večja. Kar pa ne pomeni, da ta uradnik ne deluje znotraj nekih okvirov. Okviri delovanja uradništva so povsem jasni. Uradnik sme početi natanko tisto, za kar ga pooblašča zakon. Če zakon direktorja urada za komuniciranje pooblašča, da koordinira pri komuniciranju vlade z občinstvom, potem koordinira. Usklajuje. To pa ne pomeni, da dovoljuje, zapoveduje ali prepoveduje.



Past prisege pred državnim zborom je v tem, da ne vemo, koliko vesti ima ministrica ali minister. Nič, malo, srednje, veliko, ogromno? Koliko samospoštovanja premore? Čisto nič ali srednje veliko? Ko opazujem državne funkcionarje, me včasih prešine misel, da so za zajtrk pili pasji drob. Kaj je pasji drob? To je koktejl, katerega sestava je opisana v romanu Moskva-Petuški Venedikta Jerofejeva. Osnovne sestavine so: žugoljevsko pivo, šampon Sadko, sredstvo proti prhljaju, sredstvo proti potenju nog, dezinfektor za uničevanje mrčesa. »Vse to je treba en teden goditi v tobaku za cigarete,« piše v osnovni recepturi. »Po dveh vrčkih tega koktejla je človek tako poduhovljen, da lahko stopite k njemu in mu cele pol ure pljuvate v ksiht z razdalje poldrugega metra, pa vam ne bo rekel ne bev ne mev.«

A naj bom jasen: tako kot blaginji skupnosti nič ne koristi, če vladni funkcionarji izkoristijo vsako priložnost za javne nastope, tudi del prisege, ki govori o vesti, ni nujno poškodovan, če ministrice in ministri privolijo v poniževanje. Če nimajo vesti, če nimajo samospoštovanja, potem ob poniževanju delujejo povsem skladno s svojo vestjo, vestjo, ki meri 0, samospoštovanjem, ki tehta 0, moralo, katere volumen je 0. Z besedo: nič.

Pri ustavnem redu smo. O nastopih v javnih občilih pripoveduje člen ustave o svobodi izražanja. Da skrajšam: svoboda izražanja je zagotovljena. Celo članicam in članom vlade je zagotovljena. Ustava ne določa, da je svobodo izražanja mogoče omejiti s poslovnikom, koalicijsko pogodbo, vladno uredbo, kakšnim drugim podzakonskim aktom ali uradniško samovoljo. Svoboda izražanja sicer ni absolutna, omejena je, med drugim tudi s pravili dostojnosti, vsekakor pa je odvisna tudi od osebne vesti. Ustavni red jamči tudi svobodo vesti.



Izgovor, da državni uradnik, ki me osebno najbolj spominja na lik iz filmov o Harryju Potterju, ministricam, ministrom, zdravnicam, zdravnikom, direktoricam ali direktorjem javnih zavodov ne dovoli javnega nastopanja, je smešen. Bodimo jasni: vsi zgoraj našteti, ki niso prišli do prizorišč, kjer naj bi občinstvu razlagali, kakšne so razmere, so javne nastope prepovedali sebi.

Kakopak pa ni njihova dolžnost, da vsak dan nastopajo v javnosti. Daleč od tega. Če ne zmorejo povedati nič tehtnega – tudi to se dogaja –, potem ni potrebe, da to delijo z javnostjo.