Obletnica krhkega miru

Število državnikov, zbranih na slovesnosti, sklicani ob 100. obletnici konca prve svetovne vojne, je bilo prepričljivo. Navadno se jih toliko zbere na pogrebih – recimo Josipa Broza, Janeza Pavla II. ali Nelsona Mandele. Če se vsi državniki, zbrani pri Slavoloku zmage, danes iskreno zavzemajo za mir, ni razloga, da bi se bali za prihodnost.

A pogled na množico državnikov vzbuja nelagodje. Pomemben del osebnosti, ki so včeraj slavile obletnico konca prve velike vojne, je danes vpleten v umazane vojaške spopade. Sodobni vojaški spopadi sicer ne potekajo na istih frontnih črtah kot med letoma 1914 in 1918. Pri Verdunu in ob Soči je danes mir. Vendar so sile, vpletene v sodobne vojne, vsaj nekoliko podobne kot med letoma 1914 in 1918. Številni voditelji, zbrani v Parizu, ne vzbujajo zaupanja. Protestnice iz feministične skupine Femen, ki so v soboto in nedeljo iz zasede skakale na avenijo pred Slavolokom, so imele dovolj dober razlog, da so si na prsi napisale obtožbo: Lažni mirovniki.

Drugi razlog za nelagodje je, da se je velika vojna pred stoletjem sicer končala, ni pa se začelo obdobje stabilnega, trajnega miru. Protislovja, ki so vodila v drugo svetovno vojno, imajo korenine v koncu prve.

Obstaja dovolj razlogov, da smo ob obletnici konca prve svetovne vojne realistično zadržani. Za Slovence je konec prve vojne pomenil cepitev naroda na del, ki je pristal v Italiji (in bil neposredno zatem izpostavljen fašističnemu nasilju), ter del, ki je 1. decembra 1918 pristal v kraljevini SHS. Politične ideje, ki 100 let po koncu velike vojne stopajo v ospredje, niso tako zelo oddaljene od idej, ki so se po stari celini začele širiti leta 1922, pičla štiri leta po koncu vojaških spopadov.