Mir, mir, mir

Čez dober mesec bo obletnica, kar je bila 1945. ustanovljena Organizacija združenih narodov. Danes se v njenem imenu in na njeno pobudo zaznamuje dan miru. Tedaj se je beseda mir v zavesti vsakega zemljana, ki je doživel drugo svetovno vojno in njene posledice, zarisala kot zaveza, kot standard civilizacije, ki naj nikoli več ne pride pod vprašaj.

Zdi pa se, da je danes postala neobvezno in dokaj izpraznjeno geslo v stroju mednarodnega birokratskega aparata. Pomembne države članice ZN na njen račun vlagajo veta. Od nekdanjega konsenza v protinacistični borbi za svetovni mir je ostala kvečjemu želja po skupnem obravnavanju pandemije covida-19.

Mogoče je povedno že to, da je od 17 ciljev OZN vprašanje »miru, pravičnosti in močnih institucij« pristalo šele na 16. mestu. Kot bi hoteli povedati, da mir ni vzrok samemu sebi, temveč posledica pravilnih in skladnih družbenih, seveda pa tudi meddržavnih procesov.

V tem bi v pomembni meri lahko imeli prav, kajti povojni razvoj kapitalizma, posebno neoliberalizma, je pokazal, po kakšnih parametrih so se lahko tako značilno ponovile družbene, socialne in meddržavne razlike, značilne že za 30. leta prejšnjega stoletja.

Zato si je prav ob letošnji obeležitvi dneva miru, ta pa je zaznamovana z geostrateško vojno v Ukrajini, dobro predočiti, kako pomembno je spet postalo vprašanje svetovnega miru. Tako kot se je bogastvo sveta od revnih in srednjega sloja k bogatim prerazporejalo od zadnje ekonomske krize in covida-19, se ni vse od druge svetovne vojne. Tako kot se je z novo vojno podobo Rusije, novo ekonomsko podobo Kitajske in slabitvijo ameriške demokracije spremenila svetovna geopolitična slika, se prav tako ni vse od tedaj.

Na udaru vseh tegob, od ekonomskih do begunskih, od nacionalističnih do globoke energetske krize se je znašla Evropa, stara celina, ki je bila prvoborec zelene, ekološke podobe jutrišnjega sveta. Na udaru se je znašla zibelka modernega sveta, ki je v politični in družbeni misli proizvedla vrednote, brez katerih se bo »naslednja vojna«, kot je napovedal Einstein, čez sto tisoče let bíla le še s kamnitimi sekiricami.

Zato vprašanje miru vse bolj postaja vprašanje številka ena, naj si svetovni voditelji to hočejo priznati ali ne.