Komični slovenski vsevedi

Zadnjič sem med brskanjem po spletu naletel na navdušen videokomentar nekega angleškega avtomobilskega navdušenca nad nenavadnim eksponatom na avtomobilski razstavi. Šlo je za nekakšen leteči avtomobil, in ker se mi je zdela zadeva dovolj zanimiva, sem pobrskal še po drugih medmrežnih straneh. Obširno je o tem poročal tudi eden od slovenskih portalov, še bolj kot sam opis izdelka pa so bili pomenljivi komentarji pod njim.

Res leteči avtomobili niso posebna novost, doslej jih je nastalo že kar nekaj. Vendar so Nizozemci predstavili dokaj dovršen primerek tako imenovanega žirokopterja, torej križanca med letalom in helikopterjem, ki je kot prvi leteči avto tudi že v serijski proizvodnji, torej ni nikakršna prototipska domislica. Pa tudi sicer deluje kot zelo zanimiv inženirski izdelek in iz estetskega vidika ni kakšen čudaški spaček, temveč, pač v skladu s svojo dvojno funkcijo, dovolj skladnih linij in proporcev. Po cesti se je z njim mogoče peljati do 120 kilometrov na uro, v zraku – da se preobrazi iz avtomobila v žirokopter zadostuje le pet minut – je še 80 kilometrov na uro hitrejši, za vzlet in pristanek potrebuje le dobrih tristo metrov dolgo stezo.

Kot rečeno, pa so bili bolj kot sam članek na portalu zanimivi komentarji. Seveda ne gre posploševati, vendar se je zdelo, da nekako odražajo slovensko miselnost in predvsem odnos do kakršne koli ustvarjalnosti. Eden od komentatorjev – vsi so seveda anonimni – kategorično ugotavlja, da »je to zgolj še eden od poskusov zložljivega žirokopterja. Poskusov, ki jih je na stotine. Poleg tega pa: 330 metrov za vzlet? Žirokopterja? Potem se bolj splača zložljivo fiksno krilo, ker si potem v zraku hitrejši. Sicer pa so žirokopterji bolj hec kot pa resno prevozno sredstvo, ker so prepočasni. Vsak letalnik, ki je počasnejši od 220 km/h, je hobby program.« Hm, je to napisal kakšen vrhunski letalski inženir, ki je sestavil že nešteto verzij letečih avtomobilov? Zelo dvomim, verjetno ima težave že z zamenjavo zračnice na kolesu.

»Leteči avtomobil ni ne tič ne miš, slab avto in slabo letalo. In vedno bolj nesmiseln. Z nizkocenovnimi poleti te stane manj karta za let tisoč in več kilometrov daleč kot gorivo do letališča. Niso redki primeri, ko so cenejše letalske karte za vso družino v primerjavi s stroškom goriva do letališča,« je bila globokoumna ugotovitev drugega komentatorja. Ki se verjetno nikoli nikamor ne premakne ali pa – kar je v Sloveniji sicer teoretično povsem nemogoče – živi v kraju, ki je od najbližjega letališča oddaljen vsaj petsto kilometrov. »Ko ti v zraku zmanjka bencina ...« modruje naslednji možak, ki se na spletu predstavlja kot Johann. »Pa bo še več nesreč ...(Norci v zraku),« pronicljivo ugotavlja osebek, ki se podpisuje kot malikaliber.

In izrazito mali kalibri smo očitno tudi Slovenci oziroma vsaj številni med nami. Pogosto so nekritičnega občudovanja deležni nenavadni cefizlji, ki so na zelo sporen način prišli do denarja (prav zdaj je vroča zgodba o še enem takšnem, ki je mešal beton in še bolj meglo, vendar se že dvajset let sodni postopki zoper njega nikamor ne premaknejo), ustvarjalnost pa je bore malo cenjena. Omenjeni podjetnež, ki se je med drugim prevažal z lamborghinijem in bentleyjem, zdaj pa se je znašel v – nedvomno navideznem oziroma zaigranem – osebnem stečaju, zaradi svoje »iznajdljivosti« velja skorajda za zgled.

Pri vsem skupaj sploh ne gre za kakšno moraliziranje o poštenju in trdem delu, ki edino šteje, čeprav tudi ti dve kategoriji nista povsem za odpis. Kar je najbolj moteče, je vsesplošno omalovaževanje kreativnosti, še posebno tehniške, prepričanje, da so pisarniška miza, fikus in tajnica ter mešetarjenje najvišji profesionalni dosežek, se nas očitno drži še iz socialističnih časov. Še vedno je pri nas veliko bolj cenjen tisti, ki je do lamborghinija ali bentleyja prišel s spornimi posli, kot pa tisti, ki takšen avto skonstruira ali izdela. Da o žirokopterju ne govorimo.