Koliko države?

Beseda elita vzbuja v slovenskem prostoru nasprotujoča si čustva. Malokdo si upa na glas povedati, da je zato, ker ima znaten finančni, znanstveni, socialni ali kakšen drug kapital in s tem vpliv v družbi, predstavnik določene elite. Po drugi strani pa si mnogi v Sloveniji domišljajo, da so del elite in da se morajo ostali do njih zato vesti enako kot do božanstev. To je pač hipokrizija okolja, ki ne dovoli izjemnih posameznikov ter poveličuje mediokriteto.

Eden od bolj znanih podjetnikov v Sloveniji, občasno celo s statusom popzvezdnika, je ustanovitelj in lastnik ajdovskega letalskega podjetja Pipistrel Ivo Boscarol. Drzen v izjavah, rad nastopa na televiziji, poslovno uspešen, z dobrimi povezavami s poslovnimi partnerji v tujini. Njegovim besedam z ajdovskim naglasom javnost praviloma prisluhne. Ivo Boscarol je gotovo del slovenske podjetniške elite.

Njegova nedavna izjava v studiu nacionalne televizije, češ da bodo podjetniki začeli zapuščati Slovenijo, če bo nova vlada Marjana Šarca uresničila napovedi iz koalicijske pogodbe, so izzvale povišane tone. Boscarol je opozoril predvsem na napovedano vladno obdavčitev vseh kapitalskih prihodkov, torej tudi na obdavčitev obresti na bančne depozite, dividende, izplačila dobička … Ko so sredi tedna lastniki podjetja Akrapovič z več kot tisoč zaposlenimi sprejeli sklep, da si izplačajo 32 milijonov evrov dobička iz preteklih let in ga preusmerijo v poslovno predvidljivejše okolje, je razprava o davkih in podjetnikih dosegla raven histerije. V prvem taboru so tisti, ki zagovarjajo močno državo, v drugem tisti, ki bi imeli čim manj države. Prvi so očitali drugim, da so zdaj bogati zato, ker so toliko let prejemali državne subvencije, ki so jim omogočile, da so zgradili uspešna podjetja. Drugi pa so prvim očitali, da z davki, ki jih plačujejo, polnijo državno blagajno in da dajejo kruh ljudem.

V interesu podjetnikov je, da je Slovenija varna država, kjer dobro delujejo predvsem pravosodje, zdravstvo in šolstvo: pravosodje zagotavlja spoštovanje pravil, kar je ključno za poslovno okolje in varnost državljanov; zdravstvo pomaga, da se zaposleni lahko čim hitreje z bolniškega dopusta vrnejo na delo; šolstvo omogoča kvalificirane zaposlene, ki imajo znanje v globalni tekmi podjetij in držav. Bili bi zelo krivični, če bi trdili, da je bila Slovenija do zdaj podjetniškemu sektorju na teh področjih mačeha. Lahko pa bi bila veliko boljša mati.

V interesu vsake razumne vlade pa seveda je, da ima država na svojem ozemlju močna in uspešna podjetja. Več kot je takih podjetij, manj je socialnih problemov, višji je standard državljanov, polnejša je državna blagajna. Sistemi, ki so temeljili na nacionalizaciji in izbrisu zasebne lastnine, so v zadnjih desetletjih propadli. O preostali peščici dedičev teh sistemov beremo predvsem v zvezi z revščino in množičnim begom v druge države. Modra in uspešna vlada zato vzdržuje dialog z gospodarstvom. Pameten predsednik vlade ima reden dialog z gospodarstveniki. Pri njih najprej preveri, kakšne posledice bi utegnile imeti vladne odločitve.

Čeprav je ton razprave o slovenskem davčnem okolju in položaju podjetij povsem neprimeren, prinaša nekaj zelo pozitivnega. Končno smo se začeli pogovarjati o konkretnih vplivih vladnih odločitev na življenjski standard državljanov. To pa postavlja tudi vprašanje, kakšna so pričakovanja državljanov, katere storitve naj zanje opravlja država. Je to še vedno pričakovanje, da država poskrbi za državljane od zibelke do groba, ali pa naj več odgovornosti in nalog prenese na državljane same. Vprašanje je lahko postavljeno tudi tako: Kdaj naj država pomaga državljanom, ki si sami ne morejo pomagati?