Kje vse uhaja

Slovenska obveščevalno-varnostna agencija (Sova) je lani napisala 646 poročil. Skoraj dve na dan. Kljub dolgotrajni stavki, ki se je končala šele s prihodom sedanjega direktorja Rajka Kozmelja, ta je svojim zaposlenim zagotovil poldrugi milijon dodatnih evrov in s tem višje plače, so bili torej slovenski obveščevalci razmeroma produktivni. Ker so poročila Sove in podatki, ki jih pridobiva, tajni, ni mogoče oceniti, kako kakovostna so. Premier Marjan Šarec ta poročila redno bere, z njimi je zadovoljen. Ocenjuje, da Sova po dolgem času deluje.

Deluje morda res, a njene informacije pricurljajo tudi v javnost. Tako smo, na primer, izvedeli, da obveščevalci v njegovi bitki za Gorenjsko banko spremljajo srbskega poslovneža Miodraga Kostića. Objavljeno je bilo, da je odkrila tri islamske skrajneže, ki so morali Slovenijo zapustiti. Po naših informacijah spremlja tudi dogajanje, povezano z našim največjim naftnim trgovcem, in zanimanje tujih korporacij za vstop v Petrolovo lastništvo. Objavljen je bil posnetek telefonskega pogovora med hrvaškim vplivnežem in predstavnikom ameriškega sklada KKR, s katerimi potrjeno razpolaga Sova.

Uhajanje podatkov – iz obveščevalnih krogov, Fursa, Nacionalnega preiskovalnega urada in s policije – slabi zaupanje v institucije sistema. Z veliko verjetnostjo je zato mogoče napovedati, da po zadnjih dogodkih želje Sove po večjih pooblastilih – v svoj nabor bi obveščevalci radi dobili vsaj še tajni vstop v prostor in tajno snemanje v prostoru – v javnosti ne bodo sprejete z odobravanjem. Nasprotno. Spomina na nekdanjo Udbo namreč še ni pokril prah zgodovine in strah pred morebitno zlorabo obveščevalnih podatkov in pooblastil za politične ali kakšne druge parcialne interese se zdi povsem upravičen.