Kdo si dovolj zaupa za sestavo nove vlade

Sporočilo Janeza Janše Borutu Pahorju, da v tej fazi ne daje soglasja za to, da bi ga predlagal za mandatarja, ker v državnem zboru »za zdaj ne obstaja potrebna večina za sestavo stabilne vlade«, ni presenečenje za nikogar. Bolj ko se je seštevalo in kombiniralo, bolj je bilo jasno, da več kot 34 glasov ne zbere.

Prvak SDS je svojo odločitev in razmišljanje predsedniku države napisal v pismu, s katerim je posredno odgovoril na kar nekaj vprašanj, ki so se postavljala v zadnjih dneh. Ocenjuje, da obstaja možnost, da se v naslednjih tednih oblikuje večina, saj je iz neformalne komunikacije med strankami v zadnjih tednih jasno, da si velika večina ne želi predčasnih volitev. Ta komunikacija pa je, pravi Janša, pokazala tudi pripravljenost za preseganje razlik med nekaterimi programsko različnimi strankami. Vse druge pa je opomnil, da drugo- in tretjeuvrščeni skupaj nimata toliko poslancev kot SDS.

Do resnega poskusa sestave stabilne vlade lahko očitno, je strnil Janša, pride šele po tem, ko bodo prej izčrpane vse teoretične možnosti za oblikovanje šibke, nestabilne vlade, ki pa bi ustrezala tajkunskim omrežjem.

Predsednik relativne zmagovalke zadnjih volitev je izkoristil še eno priložnost, da je v njemu značilnem slogu svojim potencialnim partnerjem, in tudi njihovim volivcem, poslal nekaj bolj ali manj subtilnih sporočil med vrsticami. Nekako v smislu – govorili so vam, da s SDS ne bi šli v vlado, javno so zavračali vabila, v resnici pa se pogovarjamo. Na to, da nekateri »vztrajajo pri obžalovanja vredni nedemokratični drži zavračanja večinske volje volivcev«, pomembno vplivajo neformalne interesne skupine, ki želijo čim daljše obdobje brezvladja. Torej tiste, ki se ne pogovarjajo, vodi nekdo drug. V vsaj eni trditvi ima Janša gotovo prav: nihče si ne želi novih predčasnih volitev, ne stranke, še manj pa volivci. Nekatere stranke si jih, v finančnem smislu, niti ne bi mogle privoščiti – ne pozabimo na lokalne, ki bodo 18. novembra – marsikatera pa se zaveda, da bi s ponovnim merjenjem ostala pod parlamentarnim pragom. Po drugi strani je zelo verjetno, da novo mešanje kart ne bi prineslo tako bistveno spremenjenih rezultatov, da se ne bi tudi po novih volitvah spet znašli v podobnem položaju, ko nobena stran ne bi mogla sešteti 46 glasov.

Tudi s tem, da država potrebuje stabilno vlado, se lahko samo strinjamo. Nekoliko nerodno pa je, če za ljudi, s katerimi bi deklarativno rad sodeloval, namiguješ, da javno govorijo eno, dejansko pa počnejo nekaj drugega ali pa celo, da so pod vplivom interesnih skupin, ki se borijo za ohranitev lastnih privilegijev in monopolov.

​Ko je Matej Tonin sporočil, da se NSi umika od levosredinske peterice, je kot glavni vzrok navedel pomanjkanje zaupanja. Zdaj se lahko vprašamo, ali je, s svojimi ne ravno subtilnimi puščicami v morebitne partnerje v prihodnji vladi, zaupanja vreden Janša.