In na svetu mir ljudem

Na božični večer leta 1986 je v posebni, do takrat nepredstavljivi poslanici, predsednik Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL) Jože Smole zbranim pred televizijskimi sprejemniki voščil vesel božič. Božično voščilo je smel po radiu tega dne prvič prebrati tudi ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar. Verski praznik, ki so ga leta 1952 takratne oblasti črtale s seznama prazničnih dni in za nekaj časa celo prepovedale prodajo božičnih dreves, je spet stopil na prizorišče javnega. Za to, da je božič pred natanko tridesetimi leti, torej leta 1989, ponovno postal dela prost dan, je bila potrebna še burna razprava, ki partijskim, SZDL-jevskim in borčevskim protiargumentom ni bila ravno v čast.

Voščilo na tisti božični večer leta 1986, zaradi katerega je Jože Smole dobil vzdevek Božiček, je bil gotovo eden od jasnih znakov, da so se začele stvari spreminjati. Naključje ali ne: pozneje so se prav okoli božiča, časa, v katerem kristjani praznujejo Jezusovo rojstvo, odvili najpomembnejši, enotnosti in optimizma polni trenutki slovenske zgodovine, zgoščeni v plebiscitarno vprašanje, ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država. Nanj smo odgovarjali 23. decembra 1990, tri dni pozneje so bili objavljeni rezultati. Vemo jih na pamet, a vseeno: 88,5 odstotka vseh volivcev in 95 odstotkov udeleženih je pritrdilo samostojni in neodvisni Sloveniji.

Ko je božič lahko stopil iz duhovne in religiozne ilegale, najbrž ni vedel, da bo njegova demokratizacija privedla – tako kot po vsem zahodnem svetu – tudi do njegove komercializacije na trgu materialnega (pre)obilja. Kot tudi nastajajoča slovenska država ni vedela, da se bo po slabih treh desetletjih, ko bomo v novo leto vstopili z najvišjim državnim proračunom do zdaj, znašla pred zelo preprostim vprašanjem: Kaj je pravzaprav smisel njenega obstoja? Zdi se, da še nikoli nismo imeli tako malo vizije, kaj želimo kot družba in država doseči v svoji prihodnosti, ter poguma, da bi v to prihodnost samozavestno in kar se da enotno vstopili.

A božič, dan samostojnosti in enotnosti ter zimski solsticij, ko svetloba spet premaga temo, nista čas za pesimizem. Nasprotno. To je čas iskanja notranjega miru, ljubezni do bližnjega, pregleda prehojene poti in iskanja svoje poti v labirintu velike skrivnosti, ki ji z zame eno najlepših slovenskih besed rečemo – življenje.

Bralkam in bralcem želimo mirne in vesele božične praznike ter čestitamo ob dnevu samostojnosti in enotnosti!