Globus se še vedno vrti na obe strani

Nobena država Zahodnega Balkana še ni dovolj zrela za EU. Ključni problemi vseh so vladavina prava, ki je nihče ne jemlje dovolj resno, korupcija in organizirani kriminal. To velja tudi za Črno goro, ki ostaja paradni konj širitve. »Krasijo« jih tudi dobri sosedski odnosi ter učinkovito in mirno reševanje dvostranskih sporov. Ne le zaradi težkega bremena dediščine preteklosti, temveč tudi po zaslugi evropskih zgledov in meglenih obljub Bruslja.

Največji izziv v regiji ostaja Bosna in Hercegovina, ker njeni voditelji ne premorejo dovolj politične volje za reformo zapletenega političnega sistema. Daytonski mirovni sporazum je pripraven izgovor, ki je vedno pri roki. Igranje na nacionalistične karte in grožnje z vojno še vedno prinašajo politične točke. Napetosti se stopnjujejo tudi med Srbijo in Kosovom, ki ostajata nedokončani državi. Najtrši oreh za Beograd, ki računa na bratsko pomoč Moskve, bo pravno obvezujoč dogovor s Prištino.

Čeprav si Skopje prizadeva rešiti spor o imenu z Atenami, bi bil velik dosežek, če bi državi dosegli preboj do junijskega vrha EU, ki bo posvečen širitvenim vprašanjem. Makedonski in grški premier, Zoran Zaev in Aleksis Cipras, naj bi ob robu sofijskega vrha našla kompromisno rešitev, kaj to v resnici pomeni, pa se bo videlo šele ob njuni vrnitvi na domače politično prizorišče. Rešitev spora med Makedonijo in Grčijo bi imela pozitivne učinke tudi na Albanijo. Začetek pristopnih pogajanj z Makedonijo in Albanijo bi lahko imel za posledico, da bi Albanci prenehali sanjati o veliki Albaniji, ker bi postale veliko bolj uresničljive sanje, ki jih menda sanja tudi albanski premier Edi Rama, o vseh Albancih, združenih v veliki Evropi.

Glavno sporočilo vrha v Sofiji je bila potrditev evropske perspektive šestih zahodnobalkanskih partneric, ki jih je Bruselj spodbudil z novimi iniciativami za Balkan. Težke so več sto milijonov evrov, projekti pa naj bi pospešili transformacijo regije. Z zapiranjem in odpiranjem pipe so včasih res možni čudežni učinki. Po mnenju predsednika evropskega sveta Donalda Tuska bo »pipa na koncu tunela« zagotovila, da bo evropska perspektiva ostala geostrateška izbira Zahodnega Balkana. Na finančni paket, ki bo okrepil regionalno sodelovanje in močneje povezal EU in regijo, stavi tudi evropski komisar za širitev Johannes Hahn. Kljub dejstvu, da novi predlog proračuna EU ne predvideva sredstev za morebitne prihodnje članice.

Da bi Zahodni Balkan lahko ubral drugačno pot, če EU ne bo kmalu odprla vrat bolj na stežaj, ne svari le premier Miro Cerar. Če se v regiji ne bo okrepil evropski vpliv, bodo praznino zapolnile Turčija in druge države, kar bi bilo slabo za Zahodni Balkan in Evropo, je prepričan avstrijski kancler Sebastian Kurz. Predsednik evropskega parlamenta Antonio Tajani je poudaril, da je za EU ključna stabilnost regije. Na nevarnost nestabilnosti na evropskem dvorišču je opozorila tudi nemška kanclerka. Vse balkanske oči so uprte v Angelo Merkel, ki vidi Srbijo kot ključno partnerico pri reševanju napetosti na Zahodnem Balkanu, predvsem na Kosovu ter v BiH. Srbski predsednik Aleksandar Vučić obljublja, da bodo storili vse, da bi se izognili spopadom na Balkanu, Srbija pa ne bo prosila za nič, tudi za članstvo v EU ne. Na Zahodu kot na Vzhodu torej nič novega.

Balkan bo postal eden najboljših krajev za življenje v Evropi, je prepričan bolgarski premier Bojko Borisov, ki je državam v regiji položil na srce, da morajo pred tem opraviti domače naloge. Iz njegovih ust v božja ušesa. Tudi če bo za dosego tega cilja moralo preteči še veliko vode. Da le ne bo namesto nje spet tekla kri. Tudi za Evropo se bo bolje izteklo, če bo Balkanu ponudila roko. Globus se bo v vsakem primeru še naprej vrtel na obe strani.