Geopolitika virusa

Kriza koronavirusa se spreminja, v ospredju niso več samo sanitarna vprašanja, temveč tudi geopolitične dileme. Virus ne spreminja samo naših življenj in ne vpliva samo na odnose med ljudmi in relacije z državo, spreminjajo se tudi mednarodni odnosi. Pandemija strašljivih razsežnosti je povezana z geopolitičnimi preoblikovanji, opažamo hitre spremembe razmerij med različnimi državami in tudi znotraj njih.



Vélika okužba z virusom se premika z Vzhoda na Zahod. Videti je, da so se razmere na Kitajskem stabilizirale, novo središče infekcijske bolezni je postala stara celina. Ne gre samo za to, da se zahodne demokracije ne morejo spopadati z virusom z enako drastičnimi ukrepi, kot to počne avtoritarni režim. Javno zdravje je kompetenca držav članic in ne Unije, celo največje države, kot sta Francija in Nemčija, tavajo, nekatere postavljajo ekonomske interese in politiko pred zdravje ljudi.

V torek je Evropska unija za trideset dni zaprla svoje zunanje meje. Paradoksalno, Evropa zapira meje, čeprav je preostali svet tisti, ki ne zaupa njej in se poskuša ograditi od evropske celine. Kako neučinkovito je zapiranje, je nazadnje pokazal primer Italije, sredi februarja je prekinila letalske povezave s Kitajsko, vendar to ni ustavilo kužnega virusa.

Italija je zdaj najhuje prizadeta in najbolj od vseh občuti odsotnost evropske solidarnosti. Italijanska država se že tedne mukotrpno spopada z epidemijo, ob čemer se počuti, da jo je mednarodna skupnost, predvsem Evropska unija, pustila na cedilu. To je trpka izkušnja, ki jo je doživljala znova in znova, podobno se ji je dogajalo že ob migrantski krizi. Pomenljivo je, kdo v zadnjih dneh pomaga Italiji: Kitajska z donacijo mask, zaščitne opreme, zdravniško pomočjo. Pri tem si je težko predstavljati, da za to ne bo izdan račun.

Katastrofalno napako je pred dnevi naredila Evropska centralna banka oziroma njena predsednica Christine Lagarde. Izjava, da vloga ECB ni v tem, da bi se ukvarjala z razvpitim spreadom – razliko med donosnostjo italijanskih in nemških obveznic ­–, je izzvenela brutalno. Odzvala se ni samo vlada v Rimu, celo predsednik republike Sergio Mattarella je pripomnil, da Italija »pričakuje solidarnost in ne ovir«. Še pomembneje od tega, kar je rekla Lagardova, je bilo seveda tisto, kar je zamolčala. Ni hotela izustiti nujnega sporočila, češ, »naredili bomo vse, kar je treba«, s čimer je leta 2012 Evropo pomiril njen predhodnik Mario Draghi. Predsednica bruseljske komisije Ursula von der Leyen je naknadno mirila, prav tako nemški finančni minister Olaf Scholz z izjavo »na mizo dajemo vse razpoložljivo orožje«, vendar je bila škoda narejena.

Nastal je prazen prostor in hipoma ga je zapolnila Kitajska. Ona je bila tista, ki je priskočila na pomoč Italiji, v trenutku, ko so evropski partnerji zapirali meje in poskušali omejiti izvoz zaščitne opreme, je azijska sila ponudila biomedicinski material, zdravnike, svoje znanje, know-how, ki ga je pridobila v preteklih mesecih. Ob tem bi težko prezrli propagandno ofenzivo. Zdaj ko je najbolj akutna faza za Kitajsko mimo, si poskuša oprati ime, mehka moč te države je letos doživela nepopisno boleč udarec, krizo hoče izkoristiti za povečanje svojega vpliva.

Država, na tleh katere se je konec minulega leta pojavil smrtonosni virus, pri čemer sta vlada v Pekingu in Komunistična partija upravljali izbruh bolezni na najbolj uničujoč način in prikrivali, da se je v pokrajini Hubei pojavil že sredi decembra, se tačas ukvarja z rehabilitacijo svoje podobe. V času, ko bi bilo mogoče zamejiti sanitarno krizo, so jo bolj skrbeli imidž in gospodarske posledice, kakor zdravje in življenja ljudi. Način, kako se je obnašala, izvira iz njenega političnega ustroja, vemo, avtoritarni režim je utišal zdravnike, ki so opozarjali na novi virus, epidemija v Wuhanu se je zelo razširila, posledice so bile kolosalne. Pravzaprav je Kitajska epidemijo priznala šele, ko se je že pojavila na Tajskem in v Južni Koreji ter stvari ni bilo več mogoče utišati. Zdaj pa isti režim deli Zahodu poduke in se celo obnaša vzvišeno, pokroviteljsko. Pri tem gre celo tako daleč, da zahodnim državam očita, da ne morejo ustrezno zaustaviti pandemije.

Kot da ne bi bil njen ugled uničen, tako v svetu kot tudi doma. Ves svet in tudi številni kitajski državljani vedo, da je oblast upravljala krizo na perfiden način, toda velika azijska država, ki se spopada s krizo svoje reputacije, poskuša na novo napisati zgodbo, komentira raziskovalec odnosov z Azijo Andrew Small (German Marshall Fund). Prva etapa kitajske nove zgodbe se je osredotočila na »uspeh« pri omejevanju virusa v Wuhanu, zatem so začeli preostalemu svetu pripovedovati, da so mu pravzaprav »kupili čas« in da je Kitajska pripravljena generozno pomagati drugim – reševati življenja, »reševati svet«.

Videti je, da je Italija država, na kateri Peking preizkuša svojo mehko moč. Italija in ostale države so zelo uporabne; v času, ko je za številne evropske države in Združene države Amerike največji problem pomanjkanje solidarnosti, Kitajska ne zamudi priložnosti, da ne bi povedala, kako je Evropska unija odpovedala – zato bi morali biti pozorni na »koristne idiote«, komentira Andrew Small. Zdaj ko smo vsi osredotočeni na sanitarno krizo, javno zdravje in ekonomske posledice, bi se bilo treba zavedati tudi sočasne politizacije krize in raznovrstnih propagandnih prijemov, ki si sledijo. Medtem ko so ameriški uradniki docela neprimerno govorili o »virusu iz Wuhana« in predsednik Donald Trump tvita o »kitajskem virusu«, Kitajska izumlja zgodbe o virusu, ki so ga na kitajska tla prinesli ameriški vojaki.

Kriza, ki jo je povzročil kužni virus in njegove strašljive posledice, spreminja tudi dinamiko mednarodnih odnosov. Kitajska čedalje več govori o svojih neizmernih žrtvah in svoji velikodušnosti, dobrotljivosti, s prstom je že pokazala na Evropsko unijo, ki ni sposobna stabilizirati krize. V trenutku, ko so Evropa in Združene države šibke, poleg tega jih zaznamujejo slabi odnosi med Trumpovo administracijo in Brusljem, kar koristi državi, ki si prizadeva za vodilno svetovno vlogo, so na obzorju tudi nova trenja v odnosih med Pekingom in Washingtonom. Aktualna kriza je drugačna od pretekle finančne, tokrat gre za občutljivo kombinacijo javnega zdravja, politike in ekonomije. Žalostno je opazovati, da se v trenutku, ko nekatere države, recimo Italija, rešujejo življenja svojih ljudi, tisti z velikimi geopolitičnimi ambicijami ukvarjajo z merkantilizmom in stremljenji za primat.