Delfini

Na južni strani otoka je ribogojnica. In ker hrana za ribe, ki odraščajo v ujetništvu, pobegne tudi na zunanjo stran mrež, je okrog ribogojnice več rib kot sicer, ker se s hrano, namenjeno ujetim ribam, prehranjujejo tudi svobodnjakinje. Ker je rib več kot v opustošenih delih Jadrana, je ribogojnica zanimiva tudi za delfine. Okrog ribogojnice plavajo visokoproteinski obroki.

Najprej sta se prikazala dva. Z nepopisno eleganco, eden ob drugem, sta prišla po zrak, ga zajela in se vzporedno potopila.

Plavala sta drug ob drugem, dihala sta drug ob drugem, kot pri sinhronem plavanju. Trenutek zatem sta se prikazala še dva. In ko delfin pride po zrak, se v trenutku, ko pokaže obraz, zazdi, da se smeji.

Delfini so družabna bitja. Kot da bi se jim zdelo, da je samota dolgočasna. Več ko jih je, bolj je zabavno. Delfini sodijo med redke prebivalce Zemlje, ki so empatični. No, do plavajočih proteinskih obrokov niso pretirano empatični. A ko lovijo, ujamejo toliko, kolikor potrebujejo. Ne uničujejo po nepotrebnem. Druščina, ki je plavala okrog ribogojnice pri otoku Vrgada, je bila lepo rejena. Vendar atletsko grajeni morski sesalci niso predatorji, ki bi uničevali zaradi uničevanja.

Nekoč zdavnaj je bilo, ko sem si na drugem koncu sveta, sredi Rdečega morja, nataknil potapljaško masko in plavutke ter se pognal v vodo, obdano s koralnim grebenom. Koralni greben podkvaste oblike je na sredini nudil zatočišče veliki jati delfinov.

Živali so bile tujcem naklonjene. Dovolile so, da sem se jim približal, dovolile so, da sem plaval vzporedno z njimi. Zdi se, da se ti delfini smejijo, a ob tem ne veš, ali se smejijo, ker so veseli družbe, ali pa se vljudno posmehujejo človeški okornosti. Potem se potopijo, gledajo, ali je kje malica, švignejo proti gladini, zajamejo zrak in se spet nasmehnejo.

A če greš preblizu, če siliš v prostor, ki je njihov, se umaknejo. Za deset centimetrov, za pol metra. Do ljudi vendarle niso povsem zaupljivi. Imajo dober razlog.