Človeški čas, morski čas, lastni čas

Vsa leta od zgodnjega otroštva sem košček poletja preživela v Sredozemlju. V leseni hiški v Rovinju, kjer smo trgovali z živilskimi boni, v prikolici v Ankaranu, kjer je razgled na mesto s cerkvijo sv. Evfemije zamenjal pogled na Luko Koper, v šotorih na prepišnih otokih od Kikladov in Krete do Korzike, z nahrbtnikom po obalah Provanse, Andaluzije in Sinaja, zadnja leta pa v mini apartmajih na Hrvaškem, kjer se vroče popoldneve lahko preživi v klimatiziranem umiku. Ko se mi ljubljanska zima zažre pregloboko pod kožo, se odpeljem do Devina, na Rilkejevo pot, kjer me pogled s strme pečine na modrino, posuto z belimi drobtinami jadrnic, nerazložljivo pomiri.

Vseeno je, s katere točke vstopam, da le tam najdem ravno črto horizonta, ki komaj vidno ločuje morje od neba. Ta podoba ima vsakič isto moč. Osupne z lepoto in prikliče zavest o minljivosti človeškega časa. Ob morju postanejo zunanje, vidne napetosti neznatne ob tistih, ki jih človek zaznava sam zase in v sebi. Misli se prelevijo iz nevarne enopasovnice, po kateri vse drvi v isto smer, v razgibano krajino, prepredeno s številnimi potkami in postanki. Ko se vsako leto vračam z morja na celino, se mi zdi, da je svet večji, kot je bil na poti do tja.

V otroštvu in mladosti je bila uglasitev na morski čas samoumevna in hitra kot blisk. Zadostoval je pogled skozi okno avta, ko se je ta končno približal obali. Z leti, izkušnjami in skrbmi je bilo potrebnega več zavestnega preklapljanja, ki ni bilo vedno uspešno. V času vodenja Vilenice je bilo ob morju le moje fizično telo, misli pa vse v obveznostih, ki so čakale doma.
A vzporedno s subjektivnimi okoliščinami se je v zadnjih dveh desetletjih zgodil še en, širši družbeni premik, ki ključno vpliva na to, kako doživljamo dopust.

Kot opozarjajo strokovnjaki, sodi letni dopust med pomembne stresorje sodobnega časa. Vzrokov je več: pritisk delodajalcev, obilica dela tik pred odhodom in takoj po njem, dosegljivost med dopustom, premlevanje onesrečujočih odnosov na delovnem mestu in, ne nazadnje, finančni razlogi. Iz strahu pred ogrožajočim izpadom dohodka si dopusta mnogi ne morejo privoščiti, med njimi so, kot smo to poletje brali na straneh Dela, tudi samozaposleni v kulturi. Za brezposelne je vse leto en sam neprostovoljni dopust, ki bi mu z veseljem ubežali, za druge ima ta kratki umik eskapistične konotacije, ki ga obremenijo z nerealnimi pričakovanji. Kljub izkazanim pozitivnim vplivom dopustovanja na delovno učinkovitost je brezskrbno koriščenje prostih dni pogosto razumljeno kot znamenje nepripadnosti in nezadostne motiviranosti. Mnogi se dopustniškemu stresu izognejo preprosto tako, da dopusta ne koristijo, s tem pa, zavestno ali nezavedno, izkazujejo lojalnost sistemu.

Razumevanje dopusta kot stresorja je zanimiv fenomen sodobnega časa, ki se vpisuje v širši družbeni red, o katerem je Umberto Galimberti v Mitih našega časa ugotovil, da si prizadeva zaseči ves posameznikov čas. Vse, kar smo, se izreka znotraj družbenih vlog, delovnih mest, zavestno artikuliranih ciljev in materialnih prizadevanj. Znotraj teh zlatih ali železnih kletk smo bolj ali manj uspešni, bolj ali manj zadovoljni, bolj ali manj svoji. A ne glede na to, ali imamo natanko tisto službo, o kateri smo sanjali kot otroci, ali, na drugi strani, živimo vlogo, ki jo doživljamo kot vsiljeno od zunaj, se ves čas gibljemo znotraj zaprtega polja, ki ne more izreči naše celotne izkušnje. Izkušnje, ki se dogaja na presečišču družbenega in intimnega, človeškega in kozmičnega, osebnega in medosebnega, izživetega in zgolj zamišljenega − ker smo tudi vse tisto, kar še nismo. Ujeti v osiromašeno predstavo o bivanju smo vse manj svobodni premišljevalci celote sveta, ker do te celote nimamo več dostopa.

Za kontemplacijo te celostne izkušnje bivanja namreč potrebujemo poleg volje še dobrino, s katero pa ne razpolagamo več svobodno – to je lastni čas. Erozija lastnega časa je postopna, načrtovana in ni brez posledic. Z njo izgubljamo marsikaj, zagotovo pa tudi priložnost za samosvojo imaginacijo kot izvirno človeško dejavnost, ki nas rešuje enoumja in nas, z besedami Gastona Bachelarda, »umesti v neki svet in ne v neko družbo«.

Ta zavest mi narekuje danes domala uporniško držo, da se poskušam na dopustu uglasiti na morski čas. Vsakoletno morjevanje vidim kot kontemplativno plat vse bolj aktivnega življenja. Zadnje čase je moja glavna skrb, kako preseči nelagodje ob koraku v prazno. Ko nenadoma ni nikjer nobenih oprijemal v obliki urnikov, zahtev, izzivov, zrcalnega sveta akcij in reakcij. Le gladina vode, ki ti vrača to, kar si. »Svobodni človek, morje vedno imel boš rad, / saj svojo dušo gledaš, kot bi zrl v zrcalo,« je zapisal Baudelaire kot v ironični posmeh tesnobnosti prvih dopustniških dni.

Čeprav je letos vse kazalo, da se bom vrnila na kontinent ista, kot sem ga pred štirinajstimi dnevi zapustila, je bila vztrajnost naposled poplačana. Oklep navad je popustil, misli so se razvezale in prevladala je nekakšna polnost v občutenju. Včasih je treba samo dovolj dolgo čakati.

»Morski čas, je rekla, ko se je zlomil naslednji val. Človeški čas, je rekla, ko je tiktakala ura,« sem prebrala še enkrat iz Ozke poti globoko do severa, virtuozne Flanaganove epopeje, ki je zaznamovala letošnje poletje, preden smo krenili prav tja – nazaj proti severu. Domov sem se vrnila hvaležna, da se je tudi letos čas za hip ustavil na obalah vsemirja, kjer se »nič ni zgodilo, a vendar je bilo vse drugače«.