V nadaljevanju preberite:

Med množico protestnikov minuli torek sem prepoznala znanca z Metelkove, s katerim sva nekoč skupaj obiskovala koncerte alternativnih viž in dolgo v jutro razglabljala o vzponih nove levice v Latinski Ameriki. Oba sva nosila dreadlockse, se odevala v majice Cheja Guevare ter sanjala o liberalni in socialno progresivni družbi, v kateri ni mesta za politične in kapitalske elite. Bila sem veliko bolj naivna kot danes. Potem sem zagledala drugo znanko, navdušenko nad grassroots gibanji, ki se je do letošnje deložacije tega socialnega centra udejstvovala v Rogu. Opazila sem nekaj obrazov z anarhistične scene, ki ne manjkajo niti na delavskih demonstracijah, paradi ponosa, petkovih protestih … Tokrat so stopali skozi oblak solzivca, ob njihovi rami je korakala skupina na ves svet besnih mladostnikov, nedaleč stran sta v značilni noši mencala dva fanta obritih glav. Neki par srednjih let, še zdaleč ne edini, je vihral s slovensko zastavo ter ob tem vzklikal protivladna gesla. »Lažete, lažete …« je odmevalo od skupine seniorjev, ki je poskušala izkoristiti mimohod novinarske ekipe s kamermanom ter izraziti svoj obup nad medijsko konstrukcijo resničnosti. Neko dekle, morda študentka, morda dijakinja, je vkorakala pred kamero, ki je prenašala v živo, ter vanjo suvereno iztegnila oba sredinca. Mama je bila gotovo ponosna. Zaznala sem aktiviste iz okoljskega gibanja in tistega možakarja, ki mi poskuša vsakič, ko ga srečam, prodati knjigo o homeopatiji, morda permakulturi, ne vem, a ga podpiram.