Preprosto ženska

Včasih je sitna. Drugič se ne more nehati smejati. Pa ni kriva luna. Včasih je na robu joka. Pa ne spusti solze. Včasih si zapoje Simply the best*, ker se tisti hip preprosto tako počuti, drugič resignirano utiša radio. Pač ni vedno razpoložena za rock. Prej za bosso novo. Ali za tišino. Kadarkoli. Kjerkoli. V kavarnici v Szegedu neke decembrske sobote ali tistega jutra v Bad Reichenhallu. S tišino je kot z verzi. Včasih bi prisegla na brezo, ki »mesec je objela in vse do jutra mu ostala zvesta«.

Včasih ji ljubezen Neže Maurer pretežko pade. V vsakem zlogu je: ponižna, ustrežljiva in vdana. Treba je poiskati izhod, ker preveč ljubezni duši. Zato je tu Anna. Ahmatova. S poslednjo svežo vrtnico, ki osvobaja: »O bog! Vidiš, trudna sem, betežna, da umiram in vstajam dan na dan. Vzemi vse, a daj, da znova svežost te rdeče vrtnice zaznam.«

Včasih jo ima, da bi bila mati Tereza. Usmiljena in dobra, pa da med slepe in zaslepljene razdeli vso svetlobo, ki je. Še včeraj bi lahko odšla v večnost kot devica Orleanska. A kaj, ko se ji zdi, da bo svet že jutri potreboval novo Isabel Peron enako silno, kot otroci potrebujejo mamo ... Ali kot svet tu in tam potrebuje novo Njo, novo žensko energijo, novo ikono prastarega ženskega dostojanstva.

Takšna je tu in tam vsaka Ona. Ki je, odkar obstaja svet, edinstvena in ena sama. Ki je kot vse dobre energije ženskega spola. Moški se, kadar jim jo življenje zagode, izgovorijo na svoj ranjeni ego. In se skrijejo pod njegov plašč. Ženska se ne more pokriti z egom. Ego nima ženske oblike.

Ne pozna ženskega spola. Ženski ego je njena ženstvenost. Njena prvinskost in divjost. Če je treba, krotkost. Ali silovitost, ko išče izhod. Njena umirjenost in pokončnost. Njena nežnost in njena kozmična moč. Njena krhkost in neznosna lahkost, kdaj tudi neznosna nepopustljivost. Njena iskrenost. Njena nenarejenost. Včasih njena zaprtost vase, poštenost do sebe in vesolja nad njo. Njena lupina.

*Preprosto najboljša