Potemkinovo prvenstvo

Na dan, ko je Rusija dobila svetovno prvenstvo v nogometu, sem bil v Londonu. Bilo je drugega decembra 2010. Po naključju sva se ravno tistega dne dobila z Marino Litvinenko, vdovo umorjenega Aleksandra Litvinenka. Marina, izjemno pogumna ženska, je bila, razumljivo, nadvse ogorčena nad odločitvijo Fife. Še bolj besna je bila seveda angleška javnost, ki je resno računala, da bo prvenstvo po letu 1966, ko je Anglija prvič (in za zdaj zadnjič) osvojila svetovni naslov, končno spet na otoških tleh.



Vsi britanski mediji so v tistih dneh brez dlake na jeziku svarili, da je bila Anglija v Zürichu grdo prevarana. Sam sem se v glavnem strinjal z njimi. Pa ne zato, ker bi prvenstvo moralo biti v Angliji, ampak izključno zato, ker ga nikakor ne bi smelo biti v Rusiji. Toda zgodilo se je ravno to. Dokazano najbolj korumpirana športna organizacija je prvenstvo namreč dobesedno prodala eni najbolj korumpiranih držav sveta. To je bilo po svoje šokantno tudi zato, ker je Rusija mundial dobila le dve leti po okupaciji Gruzije in ko se je že začel razpletati sramotni dopinški škandal, ki je vrhunec potem doživel na zimskih olimpijskih igrah v Sočiju.

Toda to ni motilo nikogar. Razen Angležev kajpak, ki so hoteli priti zadevi do dna. Nogometna zveza se je za pomoč obrnila na Christopherja Steela, nekdanjega agenta MI6. In Steele, ki se je kasneje ukvarjal tudi z rusko vpletenostjo v izvolitev Donalda Trumpa, je bil pri raziskovanju korupcije v Fifi res nadvse temeljit. Prav po njegovi zaslugi so ameriški preiskovalci leta 2015 aretirali sedem visokih uradnikov Fife, ki naj bi v žepe stlačili okrog 150 milijonov dolarjev podkupnin. Kasneje je tudi Fifa sama začela čistiti svoj Avgijev hlev. Toda prepozno. Rusiji in Katarju ni več nihče odvzel kupljenih prvenstev. Fifa je s tem v bistvu legitimizirala svoje ravnanje. In tudi poteze obeh avtokratskih režimov, ki jima je brez trohice sramu zaupala organizacijo največjega nogometnega praznika.

Vladimir Putin je bil zelo zagret za svetovno prvenstvo, a v boj zanj se je neposredno vključil šele sredi leta 2010, ko je začelo kazati, da se veliki met verjetno ne bo posrečil. Na sestanek je poklical skupino oligarhov, med njimi tudi Romana Abramoviča, lastnika nogometnega kluba Chelsea, in jim ukazal, naj storijo vse, da bo prvenstvo vendarle v Rusiji. Tudi s pogovori (in dogovori) na štiri oči s člani izvršnega komiteja Fife, ki glasujejo o mundialu.

Christopher Steele je priznal, da so bile Putinove metode enkratne. Nič črnega na belem. Nikjer papirjev, kjer bi pisalo, da je ta in ta visoki uradnik Fife dobil toliko in toliko denarja. Videlo se je, da je bil nekoč agent KGB, pravi Steele. Vse, kar je Rusija počela, je moralo biti storjeno tako, da je bilo kakršne koli obtožbe mogoče zanikati v vsakem trenutku … Taktika se je obnesla. Ko so v Zürichu razglasili organizatorja SP 2018, je ruska delegacija planila v zrak od veselja, le Roman Abramovič, ki je že vnaprej vedel za razplet glasovanja, ni niti trenil z očesom. Kot da bi se v Zürichu dogajalo nekaj povsem vsakdanjega.

Ko se je tudi Michael Garcia, posebni preiskovalec Fife, zakopal v to zgodbo, mu Rusija ni dovolila vstopa v državo. Ostal je brez vizuma. Kasneje so iz Moskve sporočili, da so vsi računalniki, ki so jih uporabljali v času kandidature, uničeni. Ker so bili baje stari. Najeli so jih pri nogometni akademiji, ki so jo vodili možje Romana Abramoviča … Michael Garcia je kljub temu o ruski (in katarski) tekmi za svetovno prvenstvo sestavil kar 350 strani dolgo poročilo, a ni bilo nikoli v celoti objavljeno.

Toda do čistke je – vsaj to – le prišlo. Odletelo je kar 14 od 22 članov izvršnega komiteja Fife, ki so glasovali o obeh prvenstvih. In oditi je moral tudi dolgoletni predsednik Fife Sepp Blatter, a je na posebno povabilo Vladimirja Putina vendarle prispel na prvenstvo. V preteklosti se je velikokrat sestal z gospodarjem Kremlja. In potihem upal, da bo, kot piše David Conn v knjigi The Fall of the House of Fifa, prav z njegovo pomočjo prišel do Nobelove nagrade za mir. Prepričan je namreč bil, da je nogomet pod njegovim vodstvom končno le začel krpati nadvse skrhane mednarodne odnose, v bistvu pa jih je zaradi njegove korumpirane športne politike vse bolj delil …

V dneh, ko je prvenstvo tik pred vrhuncem, si v Strasbourgu ogledam pretresljiv dokumentarni film Ane Cigime o Olegu Sencovu, ukrajinskem režiserju s Krima, ki je bil zaradi nasprotovanja ruski okupaciji obsojen na dvajset let ječe. Kazen prestaja v kraju Labitnangi na Jamalu. Nad polarnim krogom, kjer pozimi namerijo do –60 stopinj Celzija. Ko je Ana Cigima marca obiskala Jamal in posnela ta film, je bilo tam le še okrog –30 stopinj in tamkajšnji prebivalci so se že veselili prihajajoče pomladi …

A ta za Olega Sencova (še) ni prišla. Maja je začel gladovno stavko, ki je ne namerava prekiniti, dokler ne bodo osvobojeni vsi politični zaporniki v Rusiji, med katerimi je tudi več deset njegovih ukrajinskih rojakov. Stavko, med katero naj bi ga tudi prisilno hranili, kot meni ukrajinska varuhinja človekovih pravic Ljudmila Denisova, nekateri že primerjajo s podobnim uporom legendarnega sovjetskega disidenta Anatolija Marčenka. Ta je v času perestrojke, bilo je leta 1986, zaradi gladovne stavke umrl. Zahteval je svobodo za vse politične zapornike v Sovjetski zvezi, a se takrat nihče ni resno zmenil zanj. V nekaterih moskovskih knjigarnah so se v minulih dneh pojavile celo razglednice z njegovim portretom, naslovljene na Olega Sencova v Labitnangi, a so po posredovanju tajne službe FSB hitro izginile s tamkajšnjih pultov.

Za osvoboditev Olega Sencova, ki je žrtev zmontiranega procesa, kakršnih je na okupiranem Krimu (in kajpak tudi v Rusiji) na tisoče, so se zavzeli najvplivnejši intelektualci in Nobelovi nagrajenci z vsega sveta. Vladimirja Putina je za njegovo pomilostitev prejšnji teden osebno prosil tudi generalni sekretar Sveta Evrope Thorbjørn Jagland. In ostal brez odgovora.

Prvenstvo v deželi političnih zapornikov, torej v diktaturi, kajti diktatura brez političnih zapornikov ne more biti diktatura, kot cinično pravi znani sovjetski disident Aleksander Podrabinek, pa se kar nadaljuje. A za polnimi in veselimi stadioni, ki so svojevrstna Potemkinova kulisa trdega kagebejevskega režima, nihče ne sliši udarcev omonovskih pendrekov in žvižganja kozaških bičev, ko ti udrihajo po opoziciji. Nihče v Fifi noče videti okupacije Krima, vojaškega napada na Ukrajino, sestreljenega malezijskega boeinga, umorjenih politikov in novinarjev, umazane propagande na državnih teve kanalih in ne na tisoče civilnih žrtev v Siriji, kjer Rusija obupano rešuje brutalni režim Bašarja el Asada.

Nekateri avtorji, tudi v Rusiji, prvenstvo zato že primerjajo z mondialom 1934 v Mussolinijevi Italiji in z mundialom 1978 v Argentini, ki ga je gostila tamkajšnja vojaška hunta. V vseh podobnih primerih nogometaši postanejo nadvse prikladen strelovod za gnev množic. Če izgubljajo, postanejo krivci za vse, tudi za tisto, kar je storila oblast, če zmagujejo, pa politika radost navijačev v hipu izkoristi za hitre in zvite poteze, ki jih javnost ne mara. Zato ni naključje, da so se v Rusiji za nepriljubljeno pokojninsko reformo odločili prav med nogometnim prvenstvom, zaradi česar so Putinovi rejtingi v hipu padli za dobrih deset odstotkov …

Toda prvenstvo je kljub vsemu vendarle prineslo tudi nekaj dobrega. Vladimir Putin je namreč očitno pozabil, da so nogometni štadioni predvsem kraj velike svobode. Prostor, ki združuje in integrira. Delavnica, ki zdravi bolne in ranjene duše, kot pravi legendarni sarajevski nogometaš Ivica Osim. Kremeljska nomenklatura Rusijo vsa zadnja leta slika kot nekakšno »oblegano trdnjavo«. Toda navijači iz držav, ki naj bi Rusiji bridko stregle po življenju, so nenadoma podrli ta mit. Dokazali so, da Rusiji pravzaprav nihče ničesar noče. Da zunanjega in ne notranjega sovražnika sploh ni. In da najhujša nevarnost za Rusijo prihaja od kremeljske vrhuške in silovikov, ki so to ogromno in bogato državo že zdavnaj spremenili v nekakšno zasebno korporacijo, v kateri za vsega hudega navajene državljane že dolgo ni več prostora. Čas bi torej bil, da se ruska javnost končno le odločneje zazre v zrcalo resnice, ki ga je zdaj pred njo (ne)hote postavil nogomet