Nevarne sončne elektrarne

Res je ubogi ta ruski narod, da se mora tako krčevito braniti pred strašnimi (menda nacističnimi) Ukrajinci, ki zažigajo, rušijo, ubijajo vse, kar leze in gre v moskovskem cesarstvu. Še malo, pa bo Moskva na tleh, Ruse pa bo sram, da so kdaj bili Rusi, da so dali Puškina, Bulgakova, Čajkovskega, Musorgskega, Kandinskega, Bolšoj teater, Vojno in mir, Zločin in kazen ...

Kako majhni in nebogljeni so postali njihovi oligarhi, da morajo pod ceno, za samo eno ali dve milijardi prodajati nogometne gladiatorje, s katerimi so se tako kratkočasili. Da morajo skrivati svoje jahte, zgrajene za drobiž, za milijončke, izžete od ruske in druge raje. Da se ne morejo več napihovati po Elizejskih poljanah, po beneških mostovih vzdihljajev, se bahati po pristaniščih v San Remu in Monte Carlu, na švicarskih smučiščih, v slovenskih termah, da ne morejo več na olimpijske igre kot ljudje, da jim izžvižgajo njihove največje dive in mišičaste atlete, znanstvenike, kozmonavte, baletnike, šahiste, vrvohodce ... Ubogi oligarhi, ki so morali svoje najlepše dni ždeti v tako neprijaznih nacistično-evropskih krajih. Le kaj jim je mešalo glave, da so vztrajali v vseh teh evropskih luknjah in beznicah, v tej evropski provinci, s tako sprevrženo sovražnimi Evropejci?

Ubogi ruski narod, ki ga morajo zagovarjati plačani troli z asocialnih omrežij. Ti trotlji začenjajo zgodovino leta 1990 in 1991, ker naj bi jim Natovci takrat ukradli Bolgarijo, Romunijo, Madžarsko, Češko, Slovaško, Poljsko, Estonijo, Latvijo, Litvo, še Finsko in pol Nemčije so jim vzeli. Nemčija je bila vedno ruska. Menda. Finska tudi. Finsko jim je že pred drugo vojno priboril vse bolj spoštovani Stalin. Lenin pa je bil en navaden pomehkužen zahodnoevropski trojni agent. Če prištejemo še vse druge, od Moldavije do Gruzije, Kazahstana, Abhazije, Južne Osetije, Afganistana in toliko drugih. Kje ste kdaj videli, da bi Rusi koga napadli ali zasedli? Nikoli! Rusi brava gente*, jim danes kličejo majhni Benitoti.

In kakšna sreča, da je ostalo še nekaj deset tisoč somišljenikov v majhni Sloveniji, ki so čudežno preživeli Goli otok, da jim bodo priskrbeli tople odeje, sardine v konzervi in skorjico kruha, ko se bo Volga razlila do Donave in čez.

V tej godlji so na površje priplavali vedno prvi in najboljši iznajditelji osamosvojitelji, ki dobro prilagajajo svoje barve. »Ne maramo mi ruskega plina,« pravi slovenski faraon. »Bomo zgradili terminal v Kopru, saj Koprčani nimajo pojma o ekologiji. Če ne terminala, pa drugi blok nuklearke v Krškem.«

Zakaj? »Zato da se rešimo ruske odvisnosti.« Aha: ampak ostanemo še vedno odvisni od kakega drugega carja, drugega strica. Kje boste kupovali uran? »V Rusiji, Ukrajini, Kazahstanu, Ameriki.« Velik napredek, res! Otrokom pa boste pustili jedrske odpadke. Zelo radi vas bodo imeli. Koliko časa boste potrebovali za plinski terminal in Nek2? »Približno 15 let.« Ampak do takrat bomo zmrznili. Faraon pa zdavnaj v penziji.

Kaj pa, če bi poskusili s sončnimi elektrarnami, morda z vetrnicami? Eh, no, to pa ne. Je že res, da bi jih zgradili štirikrat ceneje in petkrat hitreje kot nuklearko, ampak provizije so prenizke, nobenega carja in nobenega strica iz Amerike ne bi imeli nad sabo. Mi, šefi, si bomo na domači strehi sicer privoščili domačo sončno elektrarnico, narodu pa bomo raje eno jedrnato mineštrico skuhali.

Potem ko so širokogrudno razdelili na stotine milijonov bonov, jim je lepega marčnega dne zmanjkalo subvencij za sončne elektrarne. Pa ravno za sončne elektrarne, prav na začetku marca in po vseh teh bon-bonih! Kakšno naključje. Zmanjkalo jim je nekaj drobiža za od boga dano energijo.

Ja! Sončne elektrarne so nevarne. V vsaki se skriva en golobček. Si lahko mislite, koliko golobov bi imeli na strehah Slovenci, ki bi poleg tega ob tem peli: »Bolje golob na strehi kot krokar za vratom«? Ne bomo mi golobom bonbonov dajali. Odločiti se boste morali: za golobje elektrarne ne dobite nič, zato pa bomo 24. aprila vsakemu Slovencu podarili bon za majceno, žepno nuklearko, ki jo bo vsak lahko postavil na domačem vrtu.

Brez bona ne prideš v raj. Skupaj z uranom pa gvišno. To vam obljubimo. Kako človekoljubna in naravoljubna oblast smo, najlepše pove na stotine kilometrov rezilne žice od Dragonje, Kolpe in vse do Sotle in Drave. To res pove, kako ljubimo živali, naravo, energijo in tudi ljudi. Če so beli. In naši.

* Rusi, dobri ljudje