Med zidovi spominov

Bog ve, kaj me je vodilo, ko sem se prvič spotaknil čez prag zasebniško sinonimne likovne galerije Equrna, no, morda sem že vedel, kaj me približno čaka, ko se pogled razpre na glavno prostorje. Obokana globoka belina, v njej platna z angelskimi bitji. In cipresami, ki pa niso po onstranem dišale.

Metka Krašovec. Njeno ime in priimek sta se mi vžgala v male možgane, edine, ki jih imam. Bilo je med letnicama 1990 in 2000.

V istem desetletju je bila družbena klima tako krepko naklonjena použivalcem likovnega, da si z nakupom olja na platnu, če malo poenostavim, denar zapravil za davčno olajšavo.

Če prav pomnim, bila so pač srednja leta, ki se jih pravi moški praviloma spomni bolj megleno, sem se v Equrni dohodninsko olajšal v višini svoje bajne plače. V zameno, menjava je bila pač enostransko blagovna, sem prejel platence, s cipresko in živalco, recimo, da je košuta. Avtorice ne omenim, ker se nočem ponavljati.

Podoba je še vedno ujeta na steni, kamor mi pogled uide, kadar ne prenesem več prizorov nasilja v Reki ljubezni, Baru ali ob slovenskih talentirancih.

Bilo je leto 1995, ko sem si drznil obiskati mater galeristko z lastnimi izcedki, izdelki, fotografijami. Gospa je polistala po uresničitvah mojih umetnostnonazorskih blodenj, ob vsaki podobi – šlo je za obraze napol ali popolnoma slepih, zbrazgotinjenih ljudi – malone bruhnila, no, od odpora visokoajevsko vzkliknila, ampak bil sem sprejet. Oktobra 1996 sem na globoko beli podlagi sladostrastno trpel muke samovšečja.

Slikarka, katere imena pa tudi priimka ne bom ponavljal, je v Equrni razstavljala vsakih nekaj let. In ko sem nekega oblačnega dne tjakaj peljal svoj rod, je bila tam, v vlogi stare mame, z vnučko, če sem prav presodil. Na globoko belih stenah pa babičini akvareli, ki so se v moji možganovini postavili ob bok velesvetlim modrinam.

Četudi barve, oljne, akrilne, vodene, ne bledijo, leta tečejo. Človeku, tudi če sem to jaz, se za pol stoletja pač ne spodobi bukle kupiti, če sem jo prejel za 49, 48, 32, 27 ... let. Dar sem prejel po naročilu, po želji.

Zaželel sem si akvarelno umetninico slikarke. Katere ... ne bom omenjal. Ja, matere galeristke ni bilo več med nami, štafeto je prevzel sin galerist, srečali smo se v skladišču, okvir ob okviru, prebirali in jo našli, vodeno siva silhueta para na svetli modrini, v belem paspartuju, v belem okvirju. Drobec živosti na vsemirju níčesa, ki ga polnijo opazovalčeva občutja, uf, patos?

Par dela družbo košutici in cipreski in moj pogled se nanju nemalokrat dvigne, kadar ne zdrži ob podobah turških milnic ali katastrofalnih nastopov slovenskih orličev. In slalomistk. In slalomistov. In nogometašev.

V Equrno grem zadnja leta natančno na vsake kvatre, zagotovo, kadar razstavlja prijatelj iz otroštva, ki dneve in noči dve desetletji srečno prebija v Grčiji. Beline ostenij, obokov, stropov čas ne načenja, verjetno zato, ker so površine za vsako razstavo na novo pomalane.



Seveda ob vsakem vstopu pomislim na one urice 17. oktobra pred vse bolj porejenima desetletjema, a še vedno gre za fascinacijo nad prostorom. Nad volumnom, napolnjenim s spomini in živimi spomeniki. Družbo, druščino ustvarjalcev, avtorjev, pa rahlo pulzirajočo, spreminjajočo se množico obiskovalcev, občudovalcev.

Ja, tik pred pogrebom umrlega leta sem pod oboki srečal znanca s slavistike, s katerim se nisva videla 30 let, pa likovnega kritika in pisatelja, s katerim sva na filofaksu nosila dres reprezentance alternativcev, darkerjev, od daleč sem pod naglavno ogolelostjo prepoznal znanca iz bratovega otroštva, pa nisem imel volje pristopiti. Pa gospica, ki jo je moja mati učila slovenščine.

Stal sem pred galerijo slikarjev, vseh zapisanih čopičastemu poslanstvu, ki jih je realnost razmetala na različne strani kruhoborskega neba. A za glavni obed se zberejo. V Equrni. In nihče ne razmišlja, kdaj bodo tam postregli zadnjo večerjo. Pa če dihajo s polnimi pljuči ali na škrge. Ali sploh ne več. Kot tudi M. K.