V nadaljevanju preberite:

Javno-zasebno partnerstvo Emonika je mrtvo, še preden je zares dokončano, vendar gre kljub temu za fiasko tako epskih razsežnosti, da je vredno predelave v pravljico, ki bi jo morali ponavljati svojim potomcem in jih svariti pred podobnimi napakami, da se ne bi več ponovile.

Ne pozabimo, da se je zgodba pred skoraj dvema desetletjema začela zares pravljično, prav tako kot vsaka bajka o javno-zasebnem partnerstvu: denarja nimamo, ljubljanska železniška in avtobusna postaja pa sta kot scenografija filma jugoslovanskega črnega vala. Vendar brez skrbi: obstaja način, kako snesti torto in jo obenem ohraniti nedotaknjeno.

Zasebni investitor bo v zameno za to, da na dobri lokaciji lahko zgradi nekaj trgovin, na svoje stroške zgradil novo železniško in avtobusno postajo. Javnih sredstev, kot jih v svoje infrastrukturne projekte potratno preusmerjajo Avstrijci ali Nemci, ne potrebujemo – v partnerstvo bomo dodali svoja zemljišča, čez nekaj let pa bomo po nakupih v Emoniki samo še zakorakali po novih peronih in sedli na vlak za Dunaj.