V nadaljevanju preberite:

Enric Juliana, urednik in komentator barcelonskega dnevnika La Vanguardia, je nekoč v zgodovinskem pregledu kaotične španske in katalonske politike prejšnjega desetletja takole opisal odločitev katalonskega predsednika Arturja Masa jeseni leta 2012, da skliče predčasne volitve: »Sredi najhujše ekonomske krize povojne Evrope je Artur Mas odprl vrata jedrskega reaktorja.«

Nekaj podobnega bi lahko rekli za Emmanuela Macrona. Njegova odločitev, da po fiasku svoje stranke na evropskih volitvah razpusti parlament in Francoze pozove na volišča, je vzbudila osuplost po vsej Evropi.      

Na predvečer volitev si ne drznem napovedati posledic tega nenadnega odpiranja vrat reaktorja. Tega si pravzaprav ne drzne nihče. Še najbolj izkušeni francoski merilci javnega mnenja priznavajo, da je končne rezultate nemogoče napovedati.

Razlog je po eni strani dvokrožni večinski sistem, zaradi katerega so parlamentarne volitve vsota 577. volitev v posameznih okrajih (od katerih jih kaka dva ducata sploh ne leži v Evropi, temveč so, kot fosili globalnega imperija, raztreseni od Južne Amerike do Pacifika in Indijskega oceana). A glavni razlog, da je iz splošnih trendov nemogoče ekstrapolirati rezultate, je prelomnost volitev. Analitiki se ne morejo naslanjati na pretekle trende; te volitve bodo trende postavile na novo.